Prek razstave je umetnik KiBelo spremenil v prizorišče predelanih kapitalističnih simbolov. Statičnost razstavljenega pa umetnik premaguje z vzpostavljanjem interakcije z obiskovalci, njihova vpletenost v postavitev namreč sooblikuje umetniška dela.

Dela Schuza Azuchija Gulliverja, ki se predstavlja v KiBeli, se pogosto poigravajo z mislimi o vrednosti človeka in tako karikirajo vprašanja, ki so že stoletja brez odgovorov. Shuzo Azuchi Gulliver sodi v tisto skupino umetnikov, ki po Marcelu Duchampu in Josephu Beuysu nadaljujejo konceptualno zastavljena dela. V sodobnem času uporablja digitalni medij in performans za izvedbo posameznih zamisli.

Deli telesa kot umetnine
Umetnik je avtor številnih razstav, projektov in instalacij. Med najbolj zanimive sodijo projekt Telo (Body, 1973), s katerim odpira vprašanje lastništva uma nad telesom in po katerem bo Gulliverjevo telo po njegovi smrti razdeljeno na 80 delov - umetniških del, ki bodo dobila novega lastnika, pripravljenega sodelovati v projektu. Leta 1985 je izdelal uro De-Clock, fantazijsko uro, narisano na črni tabli, ki učinkuje kot umik v prostor brez gravitacije. Leta 1993 pa je v svoj umetniški izraz vpeljal genetski zapis, ki vsebuje začetnice štirih organskih baz ATCG (adenin, timin, citozin, gvanin), iz katerih sestoji sleherno živo bitje.