Tam so nastajale sijajne marine Eugèna Boudina, Adolphe-Félixa Calsa, razburkano morje je slikal Gustav Courbet, v raznoliki druščini se je našel tedaj mladi Claude Monet. V normandijsko pokrajino so potovali angleški in skandinavski mojstri, leta 1882 se je tja pred mestnim vrvežem Pariza umaknil tudi Jurij Šubic, ki je prav med sadovnjaki in vasmi te francoske krajine ustvaril naše prve pleneristične študije.

V Normandijo, ko je ta odigrala pomembno vlogo pri odmiku francoske umetnosti od tradicionalnih akademskih smeri k naturalističnim težnjam tedaj modernega okusa, nas popelje 72 platen, ki so del gostujoče razstave v Narodni galeriji.
Postavitev Slikati v Normandiji, s katero v galeriji nadaljujejo predstavitve umetnosti prevratnega likovnega časa poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, obsega slike umetnikov, ki so v Normandiji ustvarjali v obdobju med 1850 in 1920. Potujoča razstava - v nekaterih evropskih in ameriških mestih so jo že videli, nazadnje v Zagrebu - prihaja iz istoimenske zbirke, ki jo je leta 1992 vzpostavil Pokrajinski svet Spodnje Normandije. Slovenska postavitev to dopolnjuje ravno s poglavjem Jurija Šubica, ki se je tja namenil v iskanju motiva za sliko Pred lovom, s katero je, kot je leta 1939 zapisal Jože Gregorič, v slovensko slikarstvo prvič posijalo sonce.

Prelet imen razstavljenih slikarjev verjetno pozornost najprej priklene na Clauda Moneta in Augusta Renoirja. Pri prvem gre za delo mladih let (Éretrat, okoli leta 1864), v toplino od sonca ogretega neba potopljeno krajino, ki s svojo realistično maniro zlahka prelisiči gledalca, da spregleda avtorstvo mojstra, ki bo tri desetletja pozneje kot zastavonoša impresionizma slikal v migetajoči svetlobi razpršeno rouensko katedralo. Medtem ko drobceno Renoirjevo krajino Sončni zahod, pogled na Guernsey (okoli 1893) zasenčijo platna Courbeta, Pierra Bonnarda, Eugèna Boudina, Calsa, Corota in drugih.
Pozabite na preteklost, čas je za slikanje sedanjosti
"Odkrije se para, mi pa opevamo Venero, hčer grenkega vala; odkrije se elektrika, mi pa opevamo Bakha, prijatelja živordečega grozda!" se je leta 1858 pisatelj in fotograf Maxime Du Camp pritoževal nad zastarelostjo in otopelostjo akademske umetnosti, ki ni želela prisluhniti prihajajoči modernosti. Da so morske obale, gozdna jasa, polja in vasi postale osrednji predmet slikarjevega zanimanja, se je morala najprej drastično zasukati hierarhija motivike, ki v Franciji na začetku 19. stoletja še vedno glavno težo polaga na historično slikarstvo, mitološko tematiko in portret, vse bolj se je začelo razmerje (tudi pod vplivom angleških romantičnih krajinarjev) premikati v prid naravi.
"Naj izbruhne modrina"
"Romantiki so imeli svoj trenutek. Odslej je treba iskati preproste lepote Narave. /.../ Naj modrina izbruhne," se je slišal Boudinov slavni poziv, v katerem je zajet nov odnos, ki so ga realisti in potem impresionisti gojili do nje.
Predvsem za slikarje, ki so motive iskali v gozdu Fontainebleauja in jih povezujemo v t. i. barbizonsko šolo, so imeli prelomen pomen pogledi v angleško podeželje Jona Constabla, ki je leta 1824 razstavljal na pariškem Salonu. Umetniki so se od preteklosti začeli ozirati v sedanjost. Zanimala jih je njihova okolica, ne le krajina, ampak tudi ljudje pri svojih vsakdanjih opravilih.
Krajina kot zgodovinski spomenik
Krajina se je iz stoletne potisnjenosti v ozadje (že od 17. stoletja svojevrstno izjemo predstavljajo nizozemski mojstri, tudi angleški krajinarji s Constablom in Turnerjem na čelu so naročnike navduševali že nekaj časa prej) prebila v ospredje. Z besedami kustosa razstave in direktorja zbirke Alaina Tapiéja postane krajina zgodovinski spomenik. Na tematiko pa je neločljivo vezana tudi slogovna sprememba, ki gre v smeri realizma in naturalizma do impresionizma.
Ne glede na to, ali ohranjajo slikarji ustaljene slogovne pristope ali nova občutenja, jih zanima sedanjost. Čeprav drobne, skoraj izgubljene figure ribičev na morskem obrežju, nad katerim dominira z nemirnimi oblaki prekrito nebo na Boudinovem platnu iz leta 1891, so odraz priljubljene motivike. Naslikana krajina ne služi več romantičnim refleksijam o mogočnosti narave, ki se pne nad nemočnim človekom, ampak gre za podobe delavnih ljudi, ki so zavezani svojim navadam.
Slikarji se drzno zoperstavijo akademizmu. Courbetov poskus uničenja akademskih meril (kar se morda bolj izraža v njegovih žanrih) sicer naleti na ostro kritiko in zavestno ignoriranje, a francoska modernost si najde zaveznika v Baudelairu, ki s slikarji deli ljubezen do oblakov in neba.
Slikati zunaj časa
Normandija je pravzaprav postala zanimiva že na začetku 19. stoletja, ko je amienski mir leta 1802 prekinil sovražnosti med Anglijo in Francijo ter so se v francosko pokrajino v želji po iskanju izraznih možnosti narave zatekali vse številnejši popotniki. Umetnikom so se odpirali številni motivi, od folklore in zgodovinskih spomenikov do tišine spokojne pokrajine. Zdaj jim slikovitost ni dovolj, zanima jih notranja stvarnost motiva, narava postane izvor edinstvene resnice. Slikanje v Normandiji presega vprašanje regionalnega vprašanja. Če povzamemo besede francoskega literata Barbeyja d'Aurevillyja: slikati v Normandiji v vsej njeni globini pomeni slikati zunaj časa in ne samo na površini narave.
Kmetija Saint-Siméon, zatočišče številnih slikarjev
Pomembno zbirališče umetnikov je bila kmetija Saint-Siméon, kjer je pogosto revnim slikarjem lastnica gospa Toutain nudila brezplačno ali vsaj ugodno bivanje. Tam so se umetniki srečevali, govorili o slikarstvu ter se družili z lokalnim prebivalstvom. Slikovita kmetija, ki je ležala na pobočju sredi jablan in ponujala sicer komaj opazen razgled na ustje reke, je zato našla mesto na številnih platnih. Prijetno vzdušje kmetije, obenem pa slogovno raznolikost slikarjev, ki so se na njej zbirali, na razstavi začutimo na Calsovem, Dobourgovem in Boudinovem platnu.
Naval turizma, konec tišine
Normandija je v tem času doživljala pomembne spremembe. Spokojnost življenja in slikovita narava nista bila mamljiva le slikarjem, ampak jo je začelo obiskovati vse več turistov, ki so vse glasneje zarezali v tako iskano tišino in resnobnost okolja. Ob obali so začeli rasti hoteli, kopališka, igralnice in drugi objekti, privlačni turistom, ti pa so obenem postali slikarjem zanimiv motiv. Na krajinah so se začele sprehajati ženske z otroki, nekateri so se kopali, drugi nastavljali soncu. Turisti so postali nezanemarljiv del naročnikov, saj so platna mojstrov cenili kot nostalgične podobe, spomin na prijetne trenutke ob morju. Če so bili obmorski kraji nekoč simbol odmaknjenosti, so po letu 1870 "postali pretveza za ilustriranje potrošniške narave, namenjene kakovostnemu turistu, narave, ki je odtlej združevala divjino, slikovito vsakdanje življenje in udobje letovišča".
Takšna protislovja, razpeta med poklonom ribiškemu vsakdanu, tišini podeželja in živahna opravila počitnikarjev, je na svoja platna lovil Monet, ki je slikanje v Normandiji začel leta 1864 v kraju Sainte-Adresse. Slabo desetletje pozneje je nastalo njegovo znamenito delo Impresija, vzhajajoče sonce, ki velja za začetno dejanje impresionizma. Ena izmed velikih prelomnic v razvoju zgodovine umetnosti, ki pa veliko mero previdnosti zahteva (pravzaprav to velja za vse v eno sliko, leto ali razstavo zreducirane prelomnice). Zgodovina se ne spreminja v enem samem dogodku, da se strukturira, jih potrebuje več. Pot k impresionizmu, o katerem Arnold Hauser piše, da je bil vrh in konec več kot štiristoletnega razvoja umetnosti, zavezane življenjski resničnosti in naravi, je bila dolga. Že pred znamenito razstavo pa jo je tlakovalo nekaj izredno udarnih potez slikarjev - kritik Arsène Alexandre je kot izumitelja impresionizma imenoval svojega protežiranca Calsa, kustos Alain Tapié je denimo spomnil na Delacroixove sicer številčno skromne krajine.
Droben, a hipnotičen pogled v krajino
Razstava v Narodni galeriji uspe orisati kompleksnost in sočasnost realističnih in naturalističnih teženj likovnega razvoja odločilnih smeri francoskega 19. stoletja. Ogled je obvezen tudi zaradi nekaj sijajnih krajin sublimnih atmosfer - večinoma gre za dela relativno majhnih dimenzij, kar je še ena iz akademskih krogov odrinjenih novosti, ki pa ravno v takšnem formatu dosega težo intimnega pogleda v krajino. Prav tako dobrodošel je ogled nekaj Šubičevih krajin, ki so sicer del zasebnih zbirk. Tudi te so majhnega formata, naslikane v neposrednih barvnih in svetlobnih vtisih, v sproščeni in hitri potezi. Kompozicija je zmehčana, barve so čiste. V razstavo so vključena še Šubičeva platna iz stalne zbirke Narodne galerije. Ob znameniti Pred lovom in njeni zrcalni različici, ki jo hranijo v Niortu v Franciji, iz depoja prihajajo tudi skice za to osrednje delo Šubičevega normandijskega ustvarjanja.