Hirst je kot slikar nekje na ravni ne ravno obetavnega študenta prvega letnika. Star pa je čez štirideset let.
Po najslabši oceni so Hirstove risbe videti amatersko in adolescentsko.
Umetnik, ki si je ustvaril ugled s šokiranjem, zdaj ustvarja dela, ki so šokantno slaba.
Da, Hirst, eden najuspešnejših (in hkrati najbolj osovraženih) sodobnih umetnikov, se je odločil, da se bo od seciranja mrtvih živali, diamantnih lobanj in drugih nenavadnih umetniških podvigov vrnil k slikanju. Razstavo njegovih novih del v londonski galeriji Wallace Collection so raztrgali številni kritiki, nekaj njihovih pogledov predstavlja BBC.
TOM LUBBOCK - THE INDEPENDENT
Damien Hirst je naslikal nekaj slik, vse z roko. Doslej se je uveljavil z drugimi oblikami umetnosti: s sestavljankami, ki so po navadi vključevale mrtve živali in tablete ter slike, ki so jih naslikali drugi. Zdaj pa je svojo slavo postavil na kocko z nekaj slikami, ki jih je naslikal sam. Slike so popolnoma sekundarne, slabo izvedene. So ekstremno dolgočasne. Hirst je kot slikar nekje na ravni ne ravno obetavnega študenta prvega letnika. Star pa je čez štirideset let.
SARAH CROMPTON - DAILY TELEGRAPH
Prvi učinek slik je begajoč. Hirst je zidove dveh dolgih razstavnih prostorov obložil s črtasto modro svileno zaveso, ki jo je na lastne stroške naročil pri isti francoski tovarni, ki izdeluje tapete za vse zidove v Wallaceu. Težave z razstavo pa se pojavijo, ko začneš preučevati same slike. Čeprav učinkujejo kot skupina, posamezne slike preprosto ne zadovoljijo. Detalji so neodločno naslikani, kompozicije se po natančnem opazovanju porušijo. Pogumno je, da je začel slikati na ta način - a vsak, ki je Hirsta s temi deli spoznal prvič, se bo čisto utemeljeno spraševal, okrog česa se je dvigal ves tisti prah.
ADRIAN SEARLE - THE GUARDIAN
Hirstovim slikam manjkata teatralnost in veličina, s katerima je uspel Bacon. Po najslabši oceni so Hirstove risbe videti amatersko in adolescentsko. Njegovi slikariji manjkata tista seksi privlačnost in pomp, zaradi katerih verjamemo slikarjevim lažem. Njegovim ne. Hirst je to vse ustvaril sam, tokrat brez vojsk asistentov. Svojo umetnost polni z mrtvimi stvarmi: celo kuščarji so videti nagačeni. A te slike so opomin, da je tudi ugled umrljiv.
RACHEL CAMPBELL-JOHNSON - THE TIMES
Slike so grozne. Nekako v slogu "Francis Bacon sreča Jadrana Krta". Zakaj torej ta dela visijo v Wallace Collectionu? Kaj počnejo v domovanju mojstrov, kot sta Rembrandt ali Poussin, Tizian ali Fragonard? Odgovor je preprost: naslikal jih je Damien Hirst. Vstopite v bled, s svilenimi tapetami obložen damski budoar, ki se preobrazi v nekaj, kar daje občutek najstnikove spalnice. Skoraj vohate lahko smrad eksistencialne krize. Umetnik, ki si je ustvaril ugled s šokiranjem, zdaj ustvarja dela, ki so šokantno slaba.
Mrtvi morski pes kot ikona britarta
Damien Steven Hirst, rojen leta 1965, je najvidnejši predstavnik umetniškega gibanja Young British Artists (YBA), ki je umetniškemu prizorišču na Otoku zavladalo v 90. letih, in danes velja za najbogatejšega še živečega umetnika na svetu. Osrednja tema Hirstovih del je smrt, zaslovel je ravno s serijo, v kateri je mrtve živali v formaldehidu postavil v vitrine.
Njegovo delo The Physical Impossibility of Death in the Mind of Someone Living, 4,3 metre dolgi morski pes, potopljen v formaldehid in shranjen v vitrino, je postal ikonična britanska umetnina 90. let in simbol britarta po vsem svetu.
Mrtev morski pes ni umetnost?
Čeprav so Hirsta številni slavili zaradi tega, ker mu je s šokiranjem javnosti uspelo povečati zanimanje za umetnost, povrniti ugled britanski umetnosti in soustvarjati podobo Cool Britannie, njegovo kariero že ves čas spremljajo tudi ostre kritike. Kot odgovor na prej omenjenega Hirstovega morskega psa so leta 2003 v Stuckism International Gallery (vodji gibanja antibritarta Stuckism sta Charles Thomson in Billy Childish) pod naslovom A Dead Shark Isn't Art (Mrtev morski pes ni umetnost) razstavili morskega psa v vitrini. Sklicevali so se na to, da je bil prav ta morski pes že dve leti pred Hirstovim razstavljen v trgovini z elektrikarskim materialom Eddieja Sanudersa, Thomson pa je postavil retorično vprašanje: "Če je Hirstov morski pes velika umetnost, kako to, da Eddiejeva, ki je bila razstavljena dve leti prej, ni? Imamo tu morda neodkritega umetnika ali genija, ki je bil tukaj prvi, ali pa gre za to, da mrtev morski pes pač ni umetnost?"
Leta 2008 je vodilni umetniški kritik Robert Hughes izjavil, da je prav Hirst odgovoren za upad kakovosti v sodobni umetnosti. Hirstova dela so po njegovem mnenju "obrabljena" in "absurdna". Pa čeprav jih zbiratelji kupujejo za vrtoglave milijonske vsote ... Morskega psa v formaldehidu, ki so ga prodali za več milijonov evrov, pa je označil za "najbolj precenjen morski organizem na svetu".
Hirstov odziv na kritike tistih, ki so dejali, da bi to umetnino lahko ustvaril vsak, je bil: "Pa je niste, kajne?"
Hirst je kot slikar nekje na ravni ne ravno obetavnega študenta prvega letnika. Star pa je čez štirideset let.
Po najslabši oceni so Hirstove risbe videti amatersko in adolescentsko.
Umetnik, ki si je ustvaril ugled s šokiranjem, zdaj ustvarja dela, ki so šokantno slaba.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje