Svoj kip, ki je očitno obličja Damiena Hirsta, je španski umetnik Eugenio Merino poimenoval 4 the Love of Go(l)d. Gre seveda za satiro na znamenito Hirstovo lobanjo (For The Love of God). Foto:
Svoj kip, ki je očitno obličja Damiena Hirsta, je španski umetnik Eugenio Merino poimenoval 4 the Love of Go(l)d. Gre seveda za satiro na znamenito Hirstovo lobanjo (For The Love of God). Foto:
Neo Rauch (r. 1960, eden od predstavnikov t.i. 'leipziške šole'): Demonstracije, 2004, olje na platnu
Ekonomist Thorstein Veblen je že leta 1899 opazil, da povpraševanje po določeni dobrini narašča premo sorazmerno z njeno ceno. Očitni primeri tega so diamanti in avtomobili ter torbice v omejeni 'nakladi' ... pa tudi sodobna umetnost. V zadnjih nekaj letih se je že večkrat izkazalo, da so najboljša reklama, kar si jo mlad umetnik lahko želi, govorice, da mu cena narašča - in potencialni kupci se na sejmih, kakršen je Art Basel Miami Beach, takoj stepejo za njegove slike. To se je zgodilo z leipziško šolo in nekaterimi sodobnimi poljskimi umetniki, ki jih zunaj meja domovine do nedavnega ni poznal nihče.

David Nahmad, eden najuglednejših in najbrž največji trgovec z umetnostjo ta hip, je povedal nekaj pikrih o svojem poslu. Milijone, ki jih nekateri računajo za sodobno umetnost, ima za "skoraj goljufijo". V njegovih besedah se verjetno najde tudi britanski kipar Anthony Caro, ki je prejšnji teden izjavil, da "neumno groteskne cene" postajajo pomembnejše od same umetnosti.

V Monaku nastanjeni Nahmad, ki naj bi imel, tako se govori, zbirko pet tisoč slik v skupni vrednosti dveh miljard funtov (med njimi 300 del Picassa), je za britanski Independent povedal: "Kar nekaj osramočenih ljudi je, ki so umetnine kupili za dosti več, kot so zdaj vredne. Zadnja tri ali štiri leta trg stoji na zelo trhlih nogah - samo trije ali štirje kupci, ki tekmujejo med seboj, vzdržujejo visoke cene."

Diamantna lobanja? Neumnost!
"Veliko ljudi je seveda ves čas vedelo, za kaj gre. drugi ugotavljajo zdaj. Vse skupaj je skoraj goljufija. Svojim strankam ne bi niti slučajno svetoval vlaganja v sodobno umetnost." Nahmad, ki je s prodajo umetnin zaslužil milijone, je izvedenec predvsem za moderne klasike, kot so Picasso, Matisse in Rothko, obenem pa je prepričan, da po Francisu Baconu ni bilo nikogar, ki bi v likovni umetnosti naredil velik korak naprej. Lucio Fontana in Yves Klein sta bila zadnja omembe vredna ustvarjalca. "Obstaja resnični trg z resnično umetnostjo, je pa tu tudi tisti "neumni", ki s pomočjo publicitete posameznikom neverjetno dvigne ceno. To ne pomeni, da je zares dober. Diamantna lobanja Damiena Hirsta za 100 milijonov dolarjev je bila neumnost; to je žaljivo. Začel je s ceno 10 tisoč dolarjev - to je sprejemljivo. Ampak sto milijonov je pa trapasto."

84-letni Anthony Caro, ki velja za enega največjih živečih britanskih umetnikov, je bil podobno črnogled na nedavnem odprtju svoje razstave v Mehiki. "Zelo žalostno je, da je denar postal osrednje gonilo umetniškega sveta. Nekaj se bo moralo spremeniti. V mojih časih je bilo drugače - nisem milijonar, sem pa poskušal delati dobro umetnost."

Vsi se seveda ne strinjajo
Louisa Buck, kolumnistka za The Art Newspaper, misli drugače. "Seveda ni dvoma, da so Rothko, Picasso in Matisse velikani. Toda umetnost gre naprej in narediti križ čez vse po Baconu je neumnost. Trgovanje, s sodobno umetnostjo je seveda prostor številnih špekulacij, a to še ne pomeni, da gre za goljufijo. Gospodarska kriza bo zaustavila zagon nekaterih nezaslužnih umetnikov, katerih dela so v zadnjih letih dosegala skrajne cene."

Ana Jurc