To je umetnica ustvarila leta 2002 kot poskusni primerek oziroma muzejski razstavni predmet, s katerim se je želela spremeniti v predmet, ki bi ga preučevale prihodnje generacije, poroča BBC.

Umetnica in njena Galerija White Cube sta masko ocenili na 60.000 funtov, a so Nacionalni galeriji portretov ponudili popust v višini 30 tisočakov. Preostalih 30.000 je prišlo iz sklada za nakup umetnin Art Fund.

Posmrtne maske so v zgodovini izdelali ob smrti priznanih ali premožnejših osebnosti, da bi za vselej ohranili njihovo zadnjo podobo. Čeprav je Tracey Emin še živa, pa so v Nacionalni galeriji portretov z novo pridobitvijo izjemno zadovoljni, saj je, kot so zapisali, maska zdaj "na pravem mestu".

Kustos Rab MacGibbon je dodal, da umetniki v svojem delu pogosto raziskujejo smrtnost in ustvarjajo avtoportrete. Meni, da posmrtna maska Tracey Emin briše meje med življenjem in smrtjo ter med umetnostjo in identiteto.

V muzeju pripravljajo tudi razstavo posmrtnih mask z naslovom Življenje, smrt in spomin, na kateri bo ob novi pridobitvi galerije med drugim razstavljena posmrtna maska slikarja Johna Constablea.

Navdih črpa iz svoje intime
53-letna Tracey Emin velja za eno bolj prepoznavnih britanskih sodobnih umetnic. V 90. letih je v ospredje ustvarjanja postavila svoje življenje. V svojem izrazu je umetnica odkrita, velikokrat tudi izjemno osebna, hkrati pa je njeno ustvarjanje prežeto z igrivostjo in ironijo. Dela Eminove so kljub svoji spornosti lahko romantična in smešna, lahko pa tudi obupana, jezna ter polna hrepenenja.

Širša javnost jo najbolj pozna po za Turnerjevo nagrado nominiranem delu Moja postelja (1998), ki je vključevalo točno to: umetničino nepostlano posteljo in druge predmete iz spalnice, in po šotoru, naslovljenem Vsi, s katerimi sem kdaj spala 1963-1995, na katerega je izvezla imena vseh ljudi, s katerimi si je kdaj delila posteljo.

Šotor, ki je v umetniških krogih užival kultni status in je bil tako kot do pred nekaj leti Moja postelja v lasti galerista Charlesa Saatchija, je zgorel v požaru v londonskem skladišču umetnin Momart leta 2004, umetnica pa ga ni želela izdelati na novo.