V pariškem muzeju Grand Palais je od začetka oktobra dalje na ogled razstava, poimenovana Picasso in veliki mojstri (Picasso et les Maîtres), ki je v dobrih treh tednih privabila več kot 100.000 obiskovalcev. Kot kaže, si bo razstavo o začetniku kubizma, prelomnih trenutkih njegove slikarske poti, formalnih novostih, ki jih je Picasso uvedel, in predvsem o slikarjevih dialogih z njegovimi predhodniki do 2. februarja ogledalo še veliko več ljudi, saj so po poročanju nekaterih svetovnih medijev vrste pred muzejem Grand Palais precej dolge.

Variacije na temo
Gre za postavitev, ki predstavlja "pofrancozenega" Španca na malo drugačen način; ob bok Picassu so namreč postavljeni nekateri klasični avtorji, ki so navdihnili tudi njegovo ustvarjanje. Med razstavljenimi se najdejo Goya, Velázquez, Ingres, El Greco, Courbet, Manet, Rembrandt, Renoir, Degas in Delacroix, poleg pa visijo Picassove skice, ki so nastale kot variacije na dela velikih mojstrov. Pravzaprav bi marsikdo, tudi kuratorji razstave, Picassa, ki je kot poznavalec zgodovine umetnosti rad črpal iz nje, lahko opisal kot "kanibala", ki je "ubil svoje vzornike, da se jih je lahko osvobodil".

Kar trije muzeji so združili svoje moči
Glavni del razstave je postavljen v Grand Palais, dva manjša dela pa sta primerne prostore za razstavljanje našla v muzeju Orsay, kjer so na ogled mnoge interpretacije Manetovega Zajtrka v travi, in v Louvru, kjer visi 10 slik in več skic na Delacroixovo sliko Ženske iz Alžirja. Oba muzeja sta sodelovala pri organizaciji, kar se je, kot kaže, dobro obrestovalo, saj so "nabrali" precej platen neprecenljive vrednosti, ki pa so jih matični muzeji seveda le posodili.

Nekaterim prošnjam pa kljub vsemu ni bilo ugodeno; tako v Parizu ni mogoče videti slovitega Velazquezovega platna Las Meninas, ki ga je Picasso slavno parafraziral (sliko hrani Prado v Madridu), v nadomestilo pa je ponujena projekcija slike na steno. Prav tako je v Colmarju v Franciji ostal Isenheimski oltar, delo Matthiasa Grünewalda.

L. Š.