Javnost vabijo, da o Mušičevih delih, od skic in risb do slik, nastalih do leta 1940, obvestijo UGM. Sprejemali so jih tudi na današnjem pogovoru ob predstavitvi Mušičevega najzgodnejšega avtoportreta iz leta 1932, na katerem sta o umetnikovih mladostnih letih v Mariboru spregovorila umetnostna zgodovinarja Breda Ilich Klančnik in Gojko Zupan. Odkup linoreza je omogočilo ministrstvo za kulturo.

"Pocukajte dedke za rokave"
"Poslanstvo Umetnostne galerije Maribor je, da popiše še neznana umetnikova dela in tako oplemeniti razumevanje tega svetovno znanega umetnika in obdobja njegovega delovanja v našem mestu," so sporočili iz galerije. "Vse uporabnike spleta pozivamo, da za rokav pocukate svoje dedke in babice, strice in tete ter jih povprašate o njihovih spominih na umetnika Zorana Mušiča in delih, ki so našla svoj dom v številnih mariborskih stanovanjih, o njihovih fotografijah z realke, učiteljišča ali z razstav tega obdobja."

Predmete bodo fotografirali, popisali in jih še isti dan vrnili. Imetnik lahko ostane tudi anonimen.

Slovenski umetnik svetovnega formata, prisiljen v izgnanstvo
Slikar, grafik in risar Zoran Mušič se je rodil 12. februarja 1909 v Bukovici na Primorskem. Zaradi slovenstva je bila njegova družina večkrat izgnana, med drugim na Štajersko. Tako je med letoma 1920 in 1928 živel v Mariboru, kjer je maturiral na učiteljišču.

Leta 1934 je diplomiral na zagrebški likovni akademiji pri prof. Ljubi Babiću. Vrnil se je v Maribor in se vključil v umetniško društvo Brazda in med kulturnike v mestu. Po letu 1940 je odšel v Ljubljano, zatem v Gorico in Trst.

Leta 1944 je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau. Po vojni se je preselil v Benetke in se poročil s slikarko Ido Cadorin. V 50. letih je za svoje drugo domovanje izbral Pariz. Od takrat pa malodane vse do smrti 25. maja 2005 je živel razpet med Parizom in Benetkami, kjer je pokopan.

Kljub stalnim umetniškim uspehom, nagradam in priznanjem mu je nesporno veljavo na mednarodnem likovnem prizorišču prinesla velika retrospektivna razstava v pariškem Grand Palaisu leta 1995. "Zaradi izjemnega umetniškega ugleda, visoke kakovosti del in razgibane življenjske poti imamo Zorana Mušiča za svojega tako Slovenci kot Italijani in Francozi," poudarjajo v UGM-ju.

Umetniku, ki je obogatil ne le slovensko, marveč tudi svetovno likovno ustvarjalnost, se je Slovenija med drugim poklonila leta 1979 z Jakopičevo nagrado in leta 1991 s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.