Zoran Mušič je po drugi svetovni vojni, razpet med Parizom in Benetkami, ustvaril pomemben in obsežen opus avtorsko prepoznavnih slik in grafik, s katerim se je zapisal med najpomembnejše umetnike 20. stoletja. Mušičev opus je danes zakonsko zavarovan kot slovenska premična kulturna dediščina, njegova dela pa je mogoče najti v vseh največjih in najpomembnejših svetovnih galerijah in muzejih.

V Novi Gorici in Ljubljani so se pripravili
Na Goriškem so okroglo obletnico zaznamovali z razstavo njegovih del v Hitovi poslovni stavbi v Novi Gorici (na ogled so postavili 16 umetnin, ki so sicer "skrite" v zasebnih zbirkah ljubiteljev umetnosti), v umetnikovi rojstni Bukovici je občina Renče-Vogrsko pripravila kulturno-spominsko slovesnost. V pritličju Narodne galerije je vrata odprla še dokumentarna razstava Španska vizija, ki želi poudariti do zdaj manj znano poglavje likovnega zorenja v ključnem letu po Mušičevem dokončanju študija na zagrebški akademiji in pred služenjem vojaškega roka v Bileći.

Slovenski, francoski in italijanski slikar
Zoran Anton Mušič (Musič, Music) je bil rojen 12. februarja 1909 v Bukovici pri Biljah, tedaj na ozemlju Avstro-Ogrske monarhije, zdaj pa je to del Slovenije. Že kot dečku se mu je globoko v podzavest vtisnilo opustošenje prve svetovne vojne z ožganim drevjem in golim kraškim kamenjem.

Po srednji šoli v Mariboru je bil sprejet na Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu, ki je takrat šolala desetine slovenskih ustvarjalcev. Med študijem se je redno vračal v Maribor in Hoče. Po diplomi (leta 1934) je veliko razstavljal, potoval in pisal. Do konca leta 1944 je sodeloval na okoli dvajset skupinskih in desetih samostojnih razstavah (včasih z manjšo skupino). Na Primorskem je leta 1942 slikal po cerkvah: v Drežnici in Grahovem v Baški grapi skupaj z Avgustom Černigojem, v Gradnem v Brdih z Lojzetom Spacalom.

Izkušnja koncentracijskega taborišča ga ni zlomila
V Gorico in naprej se je selil jeseni 1943, po nemški zasedbi južne Slovenije in Italije. Jeseni 1944 so ga Nemci aretirali in ga poslali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je med živimi zdržal do konca vojne. Na skrivaj je celo v taborišču naslikal nekaj skic, predvsem portretov sojetnikov. Po osvoboditvi je do 5. junija čakal na prevoz domov in risal različne motive, predvsem mrtvece v taborišču. Z več kot sto izjemnimi risbami se je vrnil v Ljubljano in se krajši čas zdravil na Golniku. Zaradi pritiskov povojnih oblastnikov in ljubosumnih kolegov, ki so mu očitali razstavljanje med okupacijo in premalo spoštljiv odnos do partije, je ob koncu junija leta 1945 odšel v Gorico, od tam pa v Benetke, kjer je spoznal, in se z njo poročil, slikarko Ido Cadorin.

Francoska leta
Leta 1952 se je po dogovoru z Galerie de France preselil v Francijo. Pogosto se je vračal v Benetke; izmenoma je živel med njimi in Parizom. V francoski prestolnici se je družil s kolegi iz različnih dežel - ponosen je bil na svoje prijateljevanje z A. Giacomettijem - in postal član izbrane tretje École de Paris. Pomagali so mu posamezni rojaki, ki so bili bolj vešči stikov z galeristi in tiskarji; Veno Pilon je bil denimo reden gost v ateljeju.

Izgubljeni sin se vrne domov
V Slovenijo se je lahko prvič vrnil leta 1956. Dve leti prej so bile njegove risbe iz taborišča razstavljene na Babićevi razstavi v Zagrebu, leta 1955 pa so bile izbrane grafike na prvem grafičnem bienalu v Ljubljani. Slikar je redno sodeloval na vseh grafičnih razstavah do sedemdesetih let. Zoran Kržišnik ga je uvrstil med pionirje ljubljanskega grafičnega bienala in ga imenoval za enega od velikih podpornikov razstave.

Njegovi stanovanji v Parizu in Benetkah sta bili ambasadi slovenske kulture, kjer so ga obiskovali zlasti slikarji in kiparji, stari in novi prijatelji. Svojo motiviko je razširil na abstrakcijo in izčiščene motive krasa, dalmatinskih barv in kamenja. Samostojno je razstavljal v manjših galerijah Evrope in se skozi Avstrijo ter ugledna razstavišča Nemčije počasi približal uglednim institucijam Francije. V Ljubljani je bil vedno dobrodošel v Moderni galeriji, ki jo je vodil prijatelj Kržišnik. Gostili so ga na samostojnih predstavitvah v letih 1959 (grafike), 1960 (dalmatinski gvaši), 1967 (retrospektiva), 1990 (pregledna razstava), 1997 (dela iz zbirke; zbirka Sonje Štangelj), 2007 (podarjeni gvaši); včasih v Mali galeriji, običajno v Ravnikarjevi palači.

Vse večja veljava v domovini
Mušič je med likovniki Slovenije postopoma postal merilo in izhodišče kakovosti; pred kritiki in politiki so se zanj ogreli kolegi. Za svoje zasluge je v matični domovini počasi dobil vse mogoče stanovske in državne nagrade ter priznanja. Kržišnik je slikarju pomagal pri uveljavljanju v nemških deželah Evrope; odprla so se mu vrata uglednih galerij: pariškega Musée de la ville de Paris, Muzeja moderne umetnosti v Centru Pompidou, razstavišča v Kasslu, galerij v Münchnu in drugje.

Slikar se je v svetu dokončno uveljavil sredi sedemdesetih let s svojimi ciklusi Nismo poslednji. Njihovo izhodišče so bile risbe iz Dachaua in slikarjevi spomini. Nadgradil jih je z novo serijo, vitalnim občutenjem rastlinskih prepletov korenin in ožganih plutovcev. Razstavljal je po Evropi in pogosto v ZDA. Vrnil se je k umirjenim podobam notranjosti beneških cerkva, jih dopolnil z vedutami mesta ob laguni in razvil serijo avtoportretov v ateljeju. Posvečal se je dvojnim portretom z ženo Ido in na koncu portretom človeka, slikarja in misleca, popotnika in romarja v eni osebi.

Razstava, ki sta jo odprla Kučan in Mitterrand
Njegova velika retrospektiva, največja med okoli 250 samostojnimi razstavami umetnikovega dela v obdobju njegovega življenja, je bila leta 1995 v razstavišču Grand Palais v Parizu. Razstavo sta skupaj odprla predsednika dveh držav: slovenski Milan Kučan in francoski François Mitterrand. Pariški katalog so sestavili najbolj ugledni kritiki Francije in posamezniki iz drugih držav. Pozna leta je slikar preživljal v Benetkah, kjer je skoraj slep pripravljal temne avtoportrete, zadnje impulzivne risbe na velike pole papirja. Umrl je 25. maja 2005 v svojem beneškem domu, star 96 let.

Poslastici za numizmatike in filateliste
Republika Slovenija je danes izdala zbirateljski zlatnik in srebrnik z motivom Mušičevih kraških konjičkov, s katerimi je umetnik požel prve uspehe na mednarodnem prizorišču in ki v njegovem opusu zavzemajo posebno mesto. Zlatnik z nominalno vrednostjo 100 evrov je na voljo za 180 evrov, srebrnik z nominalno vrednostjo 30 evrov pa za 40 evrov. Pošta Slovenije ne zaostaja: jubilej spremljata spominska pisemska ovojnica in znamka, na kateri je upodobljen Mušičev avtoportret iz leta 1948, pošta v Volčji Dragi pa danes vse poštne pošiljke žigosa s priložnostnim poštnim žigom.

A. J.