Z razstavo, ki jo odpirajo nocoj in bo na ogled do 15. maja prihodnje leto, v Moderni galeriji po letošnji retrospektivi Marka Šuštaršiča nadaljujejo podobno študijsko zastavljeno postavitvijo njegovega učitelja. Razstava, ki jo je pripravila kustosinja Martina Vovk, obsega nekaj več kot 300 del, od tega je 123 slik in 170 risb, gvašev, temper in akvarelov na papirju. Dela prihajajo iz številnih javnih in zasebnih zbirk iz Slovenije, Nemčije, Srbije (beograjskega Muzeja savremene umetnosti) in Hrvaške (zagrebških Muzej suvremene umjetnosti, Moderne galerije in reškega Muzeja moderne in suvremene umjetnosti), kar zgovorno priča o Stupičevem pomenu tudi v širšem prostoru nekdanje skupne države.
Kustosinja je v želji po čim objektivnejšem pregledu skoraj šestih desetletij umetnikovega ustvarjanja postavitev zastavila kronološko, od formativnih študijskih let na začetku tridesetih let do konca umetnikovega ustvarjanja. Znotraj kronološke linije so predstavljena motivno povezana dela, ki pokažejo Stupičevo nenehno vračanje k isti motiviki in prepoznavne samonikle motive njegovega opusa, kot so avtoportret, miza z igračami ter pomembni ženski liki - od otroške podobe deklice, do ikonične "stupičevske" podobe neveste "lutkaste otroške postave in postaranega starčevskega obraza".

Sergej Kapus, ki je za katalog prispeval študijo, v kateri se ukvarja ravno s ponavljanjem v Stupičevem opusu, v tem ne vidi zgolj kopij, saj takšne ponovitve vselej vsebujejo več kot original, več kot tisto, kar je ponovljeno. "Ni stvar zakonitosti, ni je mogoče izpeljati z imitacijo modela. Ne zadeva splošnosti, ampak je prelom, ki v ponovljeno slikovno razmerje vnese zamik, ki ga premesti in transformira." Stupice ne zanima celjenje razpok ali odpravljanje razcepa, ampak zahteva njegovo ponavljanje vedno novo samoumevnost slikovnega kodiranja, vedno nov izstop iz regularnosti kode.
Retrospektivo torej vpeljejo dela iz obdobja slikarjeve formacije na zagrebški akademiji v tridesetih letih, kjer so ga cenili kot izjemnega risarja. Čas "zagrebške izkušnje" pod Babićevim mentorstvom Stupica nikoli ni zares pustil za sabo, poudarja Tomaž Brejc.
V Ljubljano ga ni vleklo, za njegovo vrnitev pa je zaslužen predvsem Jakac, ki ga je pripeljal na akademijo za profesorja risanja. Letom slikarskih raziskav, ki so sledila vrnitvi v Ljubljano leta 1946, in jih imenujemo "temno obdobje", je namenjena druga soba. Ta čas zaznamujejo temne barve, ki izhajajo iz zemeljskega kolorita zagrebške tradicije, poleg avtoportreta pa pripelje to obdobje omenjene značilne motive Stupičevega opusa, kot sta deklica in miza z igračkami.

Flora in začetek svetlenja
Novo, "svetlo obdobje", na razstavi napoveduje ikonična slika Flora iz leta 1958. V obdobju, ki pomeni vrhunec umetnikovega opusa v šestdesetih in sedemdesetih letih, se v celoti izoblikujejo najznačilnejši Stupičevi motivi - modernistične izpeljave lastne podobe, ženske figure nevest in deklic ob mizi, ki jih v katalogu obravnava Vovkova.

Sklepni del razstave uvaja največje umetnikovo delo Atelje, ki je nastajalo dolgo obdobje med letoma 1979 in 1985. Na delu, ki je prvič predstavljeno javnosti, se je umetnik vrnil k svojim "obsesijam" avtoportretu in motivu ateljeja. Slika, ki ponazarja povzetek umetnikovih slikarskih stremljenj, je ostala nedokončana in po besedah Vovkove bi bilo pri takšnem duhu, kot je bil Stupica, dokončanje takšnega dela praktično nemogoče.

Umetnik in njegova lastna podoba
Slika, ki je bila tudi velik restavratorski izziv, je uvod v zaključni del razstave, ki je posvečen motiviki avtoportreta, pomembni stalnici celotnega umetnikovega opusa. Pretresljivi avtoportreti iz skicirke kažejo brezkompromisno opazovanje, to so zadnje introspekcije, ko se je umetnik soočil z neizbežnostjo minljivosti. Kot enega izmed dosežkov pričujoče razstave Tomislav Vignjević poudarja ravno predstavitev tega pomembnega poglavja v Stupičevem opusu. "Sebe dobro poznam. In na sebi sem lahko eksperimentiral, prignal portret do maske, do groteske - redko kdo bi tak postopek priznal za svoj portret," je leta 1983 dejal v pogovoru z Manco Košir. Vignjević poudarja, da so Stupičevi avtoportreti, ki jih odlikuje izredna pronicljivost in introspektivnost, izjemna ustvarjalna enota tudi v evropskem pogledu.
Slikar za slikarje
Umetnost Gabrijela Stupice od gledalca zahteva počasnost in globino gledanja, poudarja Tomaž Brejc, ki ga opisuje kot "slikarja za slikarje". Gre za umetnika, ki mu slikanje pomeni življenje, njegove podobe pa živijo tako same zase in zaprte v svoj svet, kot da ne bi želele imeti stika z gledalcem. "Slikanje je moj način življenja. Zame je to edini možni odziv na vse, kar me tako ali drugače prizadene. Jezik slikarstva je občutljiv in subtilen jezik, ki zmore izraziti vso poetiko vsakdanjosti in izjemnih doživetij," je dejal umetnik v omenjenem intervjuju. Stupica je svojo umetnost vedno razvijal zunaj vodilnih tokov, držal se je zase, to ni bil umetnik, ki bi slikal po naročilu galerista. Zavedal se je, pravi Brejc, da je moderen subjekt, obenem pa, da je ravno takšen moderen subjekt lahko njegov edini gledalec. Prav takšen, kakršnega zahteva tudi aktualna postavitev.