V malo manj kot štirih letih potovanja po nemških mestih si je razstavo izrojene umetnosti ogledalo več kot 3 milijone Nemcev. Foto:
V malo manj kot štirih letih potovanja po nemških mestih si je razstavo izrojene umetnosti ogledalo več kot 3 milijone Nemcev. Foto:

Z izrazom izrojena umetnost (Entartete Kunst) so nacisti označevali pravzaprav celotno moderno umetnost, katere sporočilnost naj ne bi ustrezala vodilom uradne ideologije. To naj bi bila umetnost dekadence, ki je zagovarjala 'napačne' vrednote (pacifizem, hedonizem, pesimizem). Kot izrojena je bila označena tudi vsa abstraktna umetnost, katere idejno osnovo je bilo pogosto težko ali celo nemogoče razbrati, vendar je imela kvarni vpliv prav zato, ker ni upodabljala sveta, kakršen je, pač pa je ljudi skušala 'odpeljati' v nek sanjski svet in jih tako odtujevati resničnosti.

Umetnike, katerih dela so bila označena kot izrojena, je pogosto doletela prepoved ustvarjanja, nekateri so se znašli tudi v zaporih, njihova dela pa so 'letela' iz muzejev. Ekspresionistična, dadaistična, nadrealistična, kubistična, fauvistična in druga dela - menda jih je bilo okoli 16.000 -, ki so ustrezala značilnostim slogov, ki so definirala avantgardo, so najprej pristala v skladiščih. Pozneje pa se je Hitler to prepovedano umetnost odločil razstaviti v poduk, česa se ne sme.

Na razstavi v münchenskem razstavnem prostoru Hofgarten-Arkaden so 19. julija 1937 razstavili 650 del, ki so jih odstranili iz 32 nemških muzejev. Razstava, katere resnični pobudnik je bil sicer vodja nacistične propagande Joseph Goebbels, je bila do leta 1941 postavljena še v 12 nemških mestih, ogledalo pa si jo je več kot 3 milijone Nemcev. V vpogled vam ponujamo dela slikarjev, ki so Adolfa Hitlerja najbolj 'motila'.

Polona Balantič











Kot eden od utemeljiteljev nemškega ekspresionizma se je Franz Marc skoraj moral znajti na razstavi izrojene umetnosti. Foto: EPA
Kot najvidnejši nemški predstavnik nadrealizma je bil Max Ernst eden tistih, ki so ljudem predstavljali najbolj popačeno podobo realnosti. Nadrealisti so bili nevarni, ker so ljudem sporočali, da so tudi sanje del resničnosti, in s tem poudarjali možnost drugačne resničnosti, kot je bila tista, o kateri so pridigali nacisti. Foto: EPA
Nekaj umetnikov je nacistom povzročalo precej težav. Nekatera njihova dela je bilo mogoče označiti kot nacistično pravoverna, spet druga so bila izrazito premoderna. Med temi umetniki je bil tudi Ernst Ludwig Kirchner, čigar dela so bila zastopana tako na razstavi izrojene kot tudi na razstavi prave nemške umetnosti. Foto: EPA
Adolf Hitler je o umetnikih, ki niso sledili realistični usmertivi, dejal: Če namenoma slikajo tisto, kar ne obstaja, sodijo v zapor; če pa njihove slike upodabljajo to, kar ti umetniki zares vidijo, potem sodijo v blolnišnico. Foto: EPA
Slogovna usmeritev nova stvarnost (Neue Sachlichkeit) je sicer sledila realizmu, ki so ga nacisti odobravali. Vendar pa so se predstavniki lotili kar preveč natančnega posnemanja realnosti, predvsem tistih njenih (deviantnih) elementov, katerih obstoj bi nacisti najraje zanikali. Foto: EPA
hans Arp je bil eden najbolj angažiranih promotorjev abstraktne umetnosti. Ni bil le med prvimi dadaisti, bil je tudi član v Parizu ustanovljene skupine Abstraction-Création, ki se je razvila v mednarodni forum moderne umetnosti z več kot 400 člani. Foto: EPA
Naciste je zmotila tudi ljubka in na videz povsem benigna umetnost Paula Kleeja, ki pa ni predstavljala resničnega življenja. Foto: EPA
Dadaisti so bili 'najhujši' - ne le, da so zastopali napačne vrednote, pač pa sploh niso zastopali nobenih vrednot.
Ernst Barlach je bil eden od 'rekorderjev' nacističnega lova na izrojeno umetnost. Med prepovedanimi umetninami se je znašlo več kot 400 njegovih del. Foto: EPA
Karl Schmidt-Rottluff in Hermann Max Pechstein sta pogosto upodabljala klasične motive likovne umetnosti, vendar njun slog ni bil 'ustrezen'. Foto: EPA