V fizikalnem smislu je gibanje pojav, ki slika, kako se s časom spreminja lega telesa glede na druga telesa. V umetnosti je gibanje povezano s smermi, ki se pojavljajo v različnih zgodovinskih obdobjih, te pa niso nujno v linearnem zaporedju ali razvoji, torej ni več enega samega univerzalnega gledišča. Za celovito razumevanje ali vsaj približek temu se danes umetnost gleda skozi prizmo časa, ki ne omejuje, ampak ravno nasprotno. Takšen pogled je lahko nasprotje ustaljenemu razumevanju časa ali prostora. Prav aktivni pogled je tisto, kar konstituira gibanje.
Dela, ki jih bodo predstavili na Ponovitvi 2, so na neki način filmska. Gre namreč za podobe v gibanju, ki obenem odpirajo vprašanje o tem, kateri so tisti različni aktivni pogledi v umetnosti, ki aktivirajo drugačen odnos do časa, podob in samega mišljenja. Tega lahko v tem smislu razumemo kot neko kvalitativno izkušnjo intenzivnosti onkraj ustaljenih kategorij že znanega.
Globlji pomen gibanje-podobe
Prvi, ki je v povezavi s filmom govoril o gibljivih slikah in poudarjal potrebo po novih načinih premišljevanja o kinematografiji, je bil Henri Bergson. Pomembne so tri filozofove ideje o gibanju - prva govori o gibanju kot o nedeljivem dejanju, v katerem je prostor deljiv; druga pravi, da so novi načini premišljavanja o gibanju posledica moderne znanosti, ki je vpeljala čas kot specifično spremenljivko, pri tem pa vrnila gibanje navadnim trenutkom, ne več privilegiranim; v tretji izpostavi tezo, da gibanje izraža nekaj globljega, kar v kinematografiji pomeni, da je podoba več kot le podoba v gibanju, postane namreč gibanje-podoba. Iz tega je izhajal tudi Gilles Deleuze, ki je pisal o neločljivih mislih od podob in da gre pri filmskem jeziku v prvi vrsti za to, da misli izluščimo, ne da bi jih pri tem spravili na neko abstraktno raven; skratka, da mišljenje ustvarjamo prav na osnovi podob.
O vlogi kulture znotraj ekonomskega razvoja
Novo postavitev bodo odprli ob 20.00, dve uri prej pa bodo na okrogli mizi debatirali pod naslovom Zakaj moramo ponavljati? Pogovarjali se bodo Zdenka Badovinac, Jože Barši, Janez Janša, Peter Klepec Kršić, Bojana Piškur, Tjaša Pogačar, Renata Salecl, Igor Španjol, Borut Vogelnik.
To je namreč že tretja postavitev razstave Sedanjost in prisotnost, ki je zasnovana na konceptu ponavljanja. Vedno nov izbor del iz Moderne galerije odstira določene koncepte časa, prav tako pa je zamisel treba razumeti ob premisleku trenutne politične situacije in položaja umetnosti ter kulture. Izredne razmere so postale nekaj vsakdanjega, pa vendar je kljub vsesplošni krizi dogodkov vse več. A le tistih, namenjenih površnemu in enkratnemu konzumiranju, kar vodi v vse večjo komercializacijo umetnosti. Obenem pa je vse manj zahtevnejših vsebin, zato se v muzeju sprašujejo, ali je postala kultura neločljivi del kapitalizma ali celo ena od nosilcev ekonomskega razvoja, na kratko poimenovanega kreativne industrije.
V muzeju razumejo ponavljanje kot strani kritiko obstoječih razmer in obenem možnih modelov razstav, ki se zavzemajo za drugačna branja in interpretacije intelektualnih vsebin in sprožajo 'pravilna' vprašanja. Vprašanja, ki vzniknejo iz nekega nerealiziranega potenciala iz preteklosti, pa lahko pripomorejo k vzpostavitvi kritičnega duha; duha, ki ni podvržen diktatu kapitala.