Stevanić se prek razstave sprašuje, kdo pravzaprav je. K sodelovanju je umetnik povabil več fotografskih laikov, ki so ga portretirali in s svojim avtorskim pogledom sestavili mozaik njegove podobe.

Razstavljenih je več kot 30 fotografskih portretov različnih velikosti in tehnik. Stevanić se tako postavi v vlogo opazovalca in hkrati predmeta eksperimentiranja, ki se poigrava s temeljnimi bivanjskimi vprašanji.

Samopodoba - podoba drugih o nas
Fotografi so imeli napotek, naj sledijo vizualno-emotivno-kognitivni podobi, ki jo v njihovem spominu vzbudi misel na avtorja ali jo povzroči slušna podoba imena Željko Stevanić. Umetnik za okvir vzame proces, v katerem se označenec ujame s svojo podobo, označevalcem - v tem primeru gre za umetnika in njegove upodobitve -, in želi raziskati, ali je naša samopodoba manj močna od slike posameznika, ki jo vidijo in s tem soustvarijo ljudje, ki posameznika poznajo.