Čeprav so na videz podobni ljudem in imajo določene človeške lastnosti, se jih da že na daleč ločiti od ljudi, njihove naloge pa so omejene na lažje oziroma nižje delovne naloge. V to, kako zelo sporno oziroma nekorektno je to z vidika problematike emigracij in mehiških priseljencev v Združenih državah Amerike, se na tem mestu ne bomo spuščali, je pa tudi povsem nepotrebno za samo zgodbo filma, saj služi samo kot slabo utemeljena okoliščina za še eno predvidljivo ljubezensko zgodbo. Charles, neotesan, neodgovoren ženskar in uživač, ki življenje vidi le kot priložnost za zabavo, ter Elaine, ne prav dosti manj neodrasla preračunljivka, ki moške izkorišča za nakupe dragih stvari, imata namreč – seveda povsem nezakonito – sebi podobna robota, da namesto njiju opravljata umazana dela. Charlesov C2 namesto lastnika hodi v službo in predvsem osvaja lepe ženske do njihovega povabila v posteljo, Elainina E2 pa z moškimi spi v zameno za drage torbice. A kakor pravi že stari pregovor, da se za vsako metlo najde štil, tako se prepletejo tudi poti obeh robotov in poti obeh njunih lastnikov. Ljubezen je seveda samo logična posledica in to pri vseh štirih vpletenih, pred seveda srečnim koncem pa se zvrsti še cela kopica situacijskih zmešnjav in raznoraznih zapletov, ki naj bi delovali komično, ampak so za kaj takega preveč neduhoviti, plehki in namenjeni le samim sebi. Za povrh med glavnima igralcema manjka tako imenovane kemije, nujne za tak filmski žanr, zato v vlogah robotov izpadeta celo precej bolj prepričljivo kot človeška lika.

Režiserja in soscenarista Casper Christensen in Anthony Hines sta navdih za svojo znanstvenofantastično romantično komedijo Roboti črpala iz 50 let stare kratke zgodbe Roberta Sheckleyja The Robot Who Looked Like Me, v kateri si moški zgradi robota, da bi pridobil več časa zase. Zamisel je vsekakor zanimiva in tudi njena romantična nadgradnja bi se lahko razvila v izviren in duhovit ter celo vsaj delno družbenokritičen film o novih tehnologijah, ki nam omogočajo več prostega časa, a nas hkrati vse bolj odtujujejo od okolice in samih sebe. A so ustvarjalci z reduciranjem problema na že tisočkrat videno iskanje "svoje prave duše dvojčice, ob kateri odraste še tako otročji moški in se zresni še tako preračunljiva ženska" to priložnost gladko zaobšli in ustvarili le podpovprečno in zmede polno romantično komedijo, ki niti ni kaj dosti komična.

Iz oddaje Gremo v kino.