Med geografske značilnosti, na katere smo v Sloveniji najponosnejši, sodijo gotovo tudi nepozabni razgledi z alpskih vršacev. Ti so nekoč očarali tudi slikarja, ki je poskrbel za ene najlepših gorskih krajin pri nas.
Govorimo seveda o umetniku, ki je poleg Antona Karingerja v 19. stoletju predstavljal glavnega romantičnega krajinarja v naših deželah, Marku Pernhartu. V celovškem območju rojeni slikar je strast do risanja pokazal že kot otrok, pozneje pa to prepletel z ljubeznijo do gora in tako so nastala včasih tudi po več metrov razpotegnjena platna s panoramami s Stola, Šmarne gore in še od kod.
Pernhart, ki sicer ni bil akademski slikar, je torej ustvarjal v času, ko je po rojstvu klasicizma in nato bidermajerja slikarstvo dokončno prenehalo biti zlasti cerkveni dekorativni pripomoček in je že nekaj desetletij nazaj pretrgal z baročno miselnostjo. Z vse večjo uveljavitvijo meščanstva med naročniki se je začela hierarhija motivike spreminjati in tako so na stenah poleg še vedno prevladujočih portretov večjih ali manjših mestnih veljakov svoje mesto dobile tudi krajine. To seveda ne pomeni, da se vodilni slikarji 19. stoletja niso več posvečali sakralnim naročilom. S cerkveno slikarsko dekoracijo so se ne nazadnje pozneje ukvarjali še impresionisti in ekspresionisti, vendar cerkveno slikarstvo ni bilo več nosilec glavnega umetniškega razvoja, ampak je bil le obroben pojav delovanja umetnikov.
Prvo slikarsko znanje in srečanje s krajino
Vrnimo se k slikarju, ki ga Ivan Stopar v monografiji Umetnost na Slovenskem imenuje za 'krajinarja par excellence'. Marko Pernhart se je rodil vaškemu mizarju leta 1824 verjetno v Srednjem Medgorju pri Velikovcu, osnovno šolo pa obiskoval v Tinjah. Že majhen je rad risal in tako v očetovi delavnici poslikaval skrinje in panjske končnice ter v Celovcu prodajal poslikane prtičke in sličice s komičnimi prizori. Njegov talent je opazil dvorni kaplan in zgodovinar Henrik Hermann in mu pomagal v Celovec v atelje slikarja Andreja Hauserja, pozneje pa v Vetrinje k slikarju in mecenu Edvardu pl. Moroju. Pri zadnjem je prejel Pernhart prvo znanje o pokrajinskem slikarstvu, nato pa je odšel z učiteljevo oporo prek Dunaja v München, kjer je ostal le kratek čas. Potoval je tudi v Ljubljano in Trst, se vrnil v bavarsko prestolnico, leta 1849 pa je izpričan na Gorenjskem, kjer se je že povzpel na Triglav.
Z vrha na vrh
Na danes slovenske in avstrijske vrhove se je rad podajal, na nekatere tudi po večkrat, saj je želel natančno izdelati risbe, po katerih je nato v ateljeju naslikal oljna dela. Pogosto se je nanje vzpenjal po precej nevarnih poteh. Številne vrhove in doline je risal v pogojih, ki so bili daleč od ugodnih. Na eni od svojih poti na Stol se je Pernhart celo ponesrečil in bil operiran.

Med drugim je slikal razgled z Grossglocknerja, Hochschwaba, Dobrača, Mangarta, Svinške planine, Magdalenske gore, Višarij, Stola, Šmarne gore in seveda Triglava. Večkrat je njegov čopič pritegnil tudi Bled, zamikalo ga je Cerkniško jezero, naslikal pa je tudi Tržič, Kranj in nekatera druga slovenska mesta. Zanimivo je bilo njegovo zanimanje za upodabljanje sodobnih industrijskih obratov, ki so se pogosto znašli v njegovih skicirkah. Te hrani Deželni muzej v Celovcu, v njih pa je, kot navaja Stopar, pravo bogastvo motivov, ki so pogosto opremljeni s slovenskimi komentarji.
Gore, zavite v romantični duh
Pernhart je svoje panorame ostro izrisoval, jih pokril s tanko barvo in tu pa tam romantično obudil z viharnimi oblaki, čeprav teh predhodno na skicirki ni označil.
Opus in razstave
Najplodovitejši slikar med slovenskimi slikarji romantične smeri je naslikal približno 1.200 oljnih slik, ob tem pa še vrsto risb in skic. Njegova dela so bila na ogled na razstavah Avstrijskega umetnostnega društva na Dunaju in v Celovcu, nato pa na postavitvi podružnice Dunajskega umetnostnega društva v Celovcu. Umrl je leta 1871 po dolgotrajnem bolehanju za rakom na želodcu.
Spodaj si oglejte slavne Pernhartove panorame s Stola in Šmarne gore, ki jih hrani Narodna galerija.