Zares je bila izjemna ženska, ki še danes številnim ostaja navdih.

Danes sta njeno življenje in zapuščina obravnavana v številnih študijah, njena zgodba je navdihnila knjige, strip, slikanice in animirani film, vendar vedno ni bila tako cenjena.

Znamenita Celjanka, ki se umešča med največje svetovne popotnike vseh časov, je vidneje v slovensko kulturno zavest vstopila šele ob koncu 20. stoletja. Predtem je bila dolgo pozabljena, saj je bila ljudem zaradi nekonvencionalnega načina življenja in telesne podobe čudaška.

Če bi pred približno dvajsetimi leti v Celju povprašali po Almi Karlin, bi bili odzivi zelo različni, nekateri bi jo opevali in slavili, drugi bi gojili do nje odklonilen odnos, pravi profesorica zgodovine in slovenskega jezika, andragoginja pedagoginja Rada Hriberšek, ki sijajno vodi po stalni razstavi o Almi Karlin v Pokrajinskem muzeju Celje. Ni šlo samo za to, da bi ji očitali čudaškost, ampak so Celjani do nje gojili nenaklonjenost tudi zato, ker so ji očitali, da je v najbolj turbulentnih časih slovenskega emancipiranja na začetku 20. stoletja simpatizirala z Nemci (čeprav je pozneje Alma znano nasprotovala nacizmu in se med drugo svetovno vojno pridružila partizanom). Vsekakor je treba Almino zgodbo umestiti v kontekst časa, v katerem je živela, pove Rada Hriberšek.

Alma Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. To je bil torej čas, ko je bil predvsem na štajerskem koncu kulturni boj posebej izrazit, Alma pa se je rodila nemško usmerjenim staršem, kar je bila tudi naravna posledica poklicev, ki sta jih opravljala – mati je bila učiteljica nemškega jezika, oče pa major avstro-ogrske vojske. Nemška orientiranost se je torej že v poklicnem okviru od obeh staršev pričakovala, pa tudi sicer so številni intelektualci v tistem času doma govorili nemško. Pozneje je Alma v svojih spominih povzela očetovo razmišljanje in njegove besede, da kot častnik cesarsko-kraljeve armade nima narodnosti. "V tem času se je morala sleherna družina v Celju javno deklarirati, ali so za Slovence ali Nemce. Pri Almi doma so govorili nemško, zato je imela nemščino za svoj materni jezik, kar so ji potem velikokrat očitali in jo imenovali nemškutarka."

Alma ni bila načrtovan otrok, starši so bili ob njenem rojstvu za tisti čas nekoliko starejši – mati Vilibalda Karlin (1844–1928) je imela 45 let, oče Jakob Karlin (1829–1898) pa skoraj 60. Otrok je bil za par, ki je računal na mirno življenje v pokoju, presenečenje in je verjetno precej spremenil vsakdanjo dinamiko. Alma si je bila ob odraščanju bližje z očetom, saj je mati Vilibalda, ki je veliko dala na malomeščansko oliko in popoln videz, zaradi dekličinega videza nikoli ni zares sprejela – pri treh letih je opazila, da Alma poveša levo ramo in da ima povešeno levo oko. Razočarana, ker je njena deklica drugačna, je Almo še v zgodnjih otroških letih odpeljala k zdravniku in mu naročila, naj jo popravi. Zdravniki so sicer ugotovili, da z deklico ni nič narobe, mati pa je kljub temu vztrajala pri bolečih fizioterapijah, pove Rada Hriberšek.

Almin oče je bil drugačen, pojasni, in se kot vojak, ki dobro ve, kaj pomeni življenje, ni zmenil za človekov videz, ampak mu je bilo pomembno to, kar ta iz svojega življenja naredi. Zato se je deklica kljub njegovi strogi vzgoji bolj navezala nanj. Oče ji je širil obzorja, jo seznanjal z naravo in svetom, ker pa je bil hudo bolan, je umrl, ko je bila Alma stara komaj osem let. Almo je to hudo prizadelo, zato jo je mati s sestrično odpeljala na njeno prvo potovanje – najprej v Opatijo in Dalmacijo, nato Italijo, Avstrijo in Nemčijo. Almi se je odprl nov svet – na potovanjih je spoznala, da obstaja še kaj drugega kot ozkogledno okolje malomeščanskega Celja. Ker so jo zaradi drugačnosti pogosto zasmehovali, nemalokrat tudi člani njene družine, se je po končanem osnovnošolskem izobraževanju odločila, da ne bo več obiskovala redne šole, ampak se je vpisala na zasebno šolo angleščine in francoščine. Tako je v treh letih odlično govorila tri svetovne jezike. Mama ji je govorila, naj se veliko uči, ker je preveč grda, da bi jo bogato poročili, kar je verjetno močno in dolgotrajno vplivalo na Almino samopodobo. Obenem pa so takšne opazke, pove umetnostni zgodovinar in poznavalec celjske zgodovine Matija Plevnik, pri Almi sprožile tudi uporništvo na intelektualnem področju.

V takšnem družinskem ozračju se je torej formirala Alma, na eni strani brez pravega občutka sprejetosti, na drugi pa izjemno močna, odločna ženska, ki je do konca ostala zvesta sebi, lastnim željam in hrepenenjem. "Čedna nisem – žalibog –, a ko bo moj bodoči soprog videl moj obraz, bo najhujše že prestal, tako pač je, povrhu pa ne bom nikoli skrivala najmanjše napake."

Prvič v svet
Hrepenela je predvsem po spoznavanju sveta in drugih kultur, zato se je z mamo, ko je bila stara 15 let, dogovorila, da bo opravila vse boleče fizioterapije, če ji ob dopolnitvi 18 let dovoli, da gre po svoje. Vilibalda je v to privolila in Alma se je pri osemnajstih letih odpravila v London. Tam je lahko razmeroma hitro unovčila svoje znanje jezikov. Zaposlila se je v manjšem podjetju, ki se je ukvarjalo s prevajanjem. Živela je v skromni in majhni sobici na Regent Streetu. Med 9. in 17. uro je vsak dan prevajala v podjetju, prostega časa pa ni namenila počitku, ampak je ob 18. uri že sprejemala študente z vsega sveta, ki jih je poučevala angleško, francosko in nemško, oni pa njo jezik dežele, iz katere so prihajali. Pred spanjem, nekje od 21. ure do dveh ponoči, se je v svoji sobici posvetila še učenju enega od svetovnih jezikov. Bila je izjemno disciplinirana in vztrajna. Tako se je po petih letih bivanja v Londonu naučila sedmih svetovnih jezikov, preverila svoje znanje z izpiti na Kraljevi akademiji za umetnost v Londonu in iz vseh sedmih jezikov izpite opravila z odliko, pove Hriberšek.

Sorodna novica Nematerialna zapuščina starodavnega Egipta je očarala tudi svetovno popotnico Almo M. Karlin

Po začetku prve svetovne vojne leta 1914 se v Londonu kot prebivalka Avstro-Ogrske, ki je bila v očeh antantnih sil odgovorna za začetek vojne, ni čutila posebej dobrodošla, zato se je umaknila v Skandinavijo, najprej na Norveško, nato Švedsko. Ker je v Londonu dobro zaslužila, si je lahko privoščila, da je Skandinavijo prepotovala po dolgem in počez. Tam se je nato odločila, da bi rada prepotovala svet. Ko se je vrnila v Celje, je ustanovila jezikovno šolo, prihranila nekaj denarja in se leta 1919 s pisalnim strojem erika odpravila v svet. V prvotnem načrtu je sicer predvidela, da bi potovanje trajalo tri leta, vendar pa se je pot zavlekla na dobrih osem let.

Prvi zametki veličastne zbirke in tri knjižne uspešnice
V tem času je iz različnih dežel pošiljala razne predmete, ki so postali del zbirke, s katero je pozneje potovala po univerzah po različnih koncih Evrope. S potovanj je prinesla risbe rastlin, koščke koral, lesa, semena in še marsikaj drugega. Ko ji je na poti zmanjkalo denarja, se je za krajši čas ustavila in znova nekaj zaslužila s pisanjem člankov ter drugimi deli, nato pa pot nadaljevala. Najdlje se je ustavila v Panami, na Havajih, na Japonskem, ki bi morala biti njena prva destinacija, a se je zaradi zapleta itinerarij nekoliko spremenil, ter v Indiji. Zbirka je bila le del, s katerim je predstavila javnosti oddaljene dežele, na še večji odziv je naletelo njeno pisanje. Poseben sloves je dosegla z znamenito trilogijo Doživeti svet, Samotno potovanje (v daljne dežele) in Japonske novele, ki so v 30. letih v nemščini izšle na nemško govorečem trgu in bile v dveh tednih prodane v 80.000 izvodih.

Ko je v 30. letih promovirala svoje knjige v Nemčiji, kjer je doživela izjemen uspeh, je njeno knjigo kupil tudi evangeličanski pastor Heinrich Schreiber iz Berlina ter doma družini prebiral Almine zapise. Njegova hči, slikarka Thea Schreiber Gammelin, se je nad Almo tako navdušila, da ji je začela pisati, jo v Celju večkrat obiskala in se leta 1934 po treh letih prijateljevanja k njej tudi končno preselila. Z Almo sta imeli veliko skupnega, prestali sta podobno otroštvo, med katerim sta se obe bolj navezali na očeta, obe sta bili neverjetno radovedni, radi in hitro sta se učili. Pravili sta si Seeleschwestern, sestrski duši, se zbližali in skupaj živeli do konca.

Med drugo svetovno vojno so Almo Karlin po zasedbi Jugoslavije leta 1941 aretirali in jo nameravali izgnati v Srbijo, od tam pa naprej v taborišče Dachau, vendar so jo po posredovanju nemških prijateljev izpustili. Bila je znana kot nasprotnica nacizma in se je avgusta 1944 pridružila partizanom v Beli krajini, ki pa je kot nekoga, ki je vselej govoril, da je bližje nemškemu kot slovenskemu mišljenju in se ni nikoli izrekel, katere nacionalnosti je, saj je to niti ni pretirano zanimalo, niso sprejeli posebej odprtih rok. Upala je, da bi prek partizanov lahko prišla do Angležev. Zanimiva je anekdota, kako ni želela nositi peterokrake zvezde, čeprav je bila ponosna članica odporniškega gibanja, saj jo je kot veliko anglofilko skrbelo, kaj bi rekel Churchill, če bi jo videl, pove Plevnik.

Zbolela je za tuberkulozo, kljub temu pa ji partija ni dovolila k Angležem v Italijo in je konec vojne dočakala v Dalmaciji. "Ta sistem ne more biti prida, ker temelji na terorju. Če se me tako bojijo spustiti ven samo zategadelj, ker nisem njihovih političnih nazorov, čeprav sem premišljeno pristopila v njihovo Osvobodilno fronto in se vedno razglašala za nasprotnico nacizma, potem je bilo vse skupaj zaman. Odtlej sem se v sebi vse bolj oddaljevala od osvobodilnega gibanja. Hvaležnost bi me zavezovala, a ker so me proti moji volji zadrževali tukaj, sem postala njihova nasprotnica," je o tem zapisala.

Težka zadnja leta življenja
Ko se je leta 1945 vrnila v Celje, je bila precej šibkega zdravja, to pa je nato zaznamovalo njena zadnja leta. Kot pove Rada Hriberšek, je dolgo veljalo, da je bila novovzpostavljena povojna oblast tista, ki ji je odvzela hišo, ampak so novejša spoznanja pokazala, da so ji jo zaplenili že Nemci med vojno. Alma se ni želela zdraviti. S Theo je živela v zelo slabih razmerah v skromni hiški v Pečovniku (Pečovnik 46) zunaj Celja, večinoma odvisna od dobrodušnosti sosedov. Težko življenje si je lajšala tudi s prodajo nekaterih stvari, ki jih je prinesla s potovanj. Za posledicami raka na dojki in tuberkuloze je Alma Karlin v Celju umrla leta 1950.

Izjemno prijazna Thea, vedno pripravljena pomagati
Na njeno željo so jo pokopali na majhnem vaškem pokopališču na Svetini. Šest let zatem je Thea pristopila k muzeju in dejala, da v mu zameno za državljanstvo podari del zbirke. Thea je umrla 38 let pozneje in je skupaj z Almo pokopana na Svetini. Zaradi njune nekonvencionalnosti so si Celjani tako o Almi kot Thei ustvarili svoje predstave, povezane s strahom. "Tiste Švedinje. Nemke. Zelo visoke. Vedno v plašču in dolgem krilu. Z nahrbtnikom. Vedno s psom. In z vozičkom. Tiste čudakinje. Markantne ženske. Izjemno prijazne. Pripravljene pomagati. Tiste čarovnice. Kako smo se je bali! Tiste, ki je z Almo živela," njihovo spominjanje Thee v svojem zapisu navaja etnologinja Barbara Trnovec.

Leta 1988 je njuna skromna hiška ostala popolnoma odprta, polna predmetov, ki jih je Alma prinesla s svojega potovanja, in ljudje, ki so njuno kočo dobro poznali, so hodili mimo ter si postregli s predmeti. Vendar ne zato, ker bi želeli krasti, ampak da bi ohranili delček Almine zapuščine, pove Rada Hriberšek. Tudi po njihovi zaslugi zdaj v Pokrajinskem muzeju Celje predstavljajo stalno razstavo, posvečeno Almini obsežni zbirki.

Zapuščina v treh zbirkah
Danes je Almina zapuščina razdeljena na tri krovne institucije – večina etnološkega fundusa je v Pokrajinskem muzeju Celje, korespondenca in del literarnih del v Osrednji knjižnici Celje, tretji del pa v Muzeju novejše in sodobne zgodovine. Pred nedavnim so v NUK-u odkrili več kot 200 Alminih pesmi, ki jih do zdaj niso poznali, tudi tega ne, da se je sploh posvečala poeziji. Njen opus je obsežen, zajema 24 objavljenih knjig, več kot 40 novel, črtic, pesmi, člankov, notnih zapisov in risb. Njena dela navdušujejo številne bralce in raziskovalce, kot ena izmed prvih žensk, ki je šla okoli sveta, in prva, ki je to storila brez bogatega zaledja, ostaja številnim v navdih – Celjanka Zala Bojović se je, denimo, pred leti odpravila na točno takšno pot, kot jo je prepotovala Alma. Mimogrede, Almo je gnala vsesplošna radovednost in ni samo raziskovala sveta, ampak tudi svojo ožjo domovino in – zanimivo – najraje je hodila peš, tudi takrat, ko so bile povezave povsem urejene.

Celju je Alma Karlin zdaj že leta v ponos, je ena njegovih najslavnejših meščank, njeno življenje in delo pa ena osrednjih pripovedi, s katerimi s kulturo bogato zgodovinsko mesto, ki postaja tudi prostor številnih festivalov (letos se je v mesto preselila oz. razširila Fabula, v Celje je domicil prestavil festival Sevicq, napoveduje pa se tudi festival, posvečen prav Almi Karlin), pripoveduje svojo zgodbo. Almi Karlin je posvečen tudi eden od najbolj znanih celjskih javnih spomenikov – ta je delo akademskega kiparja Vasilija Ćetković - Vaska (umetnik je kip občini podaril, ta pa je nato prevzela stroške vlivanja v bron), ki pa po mnenju umetnostnozgodovinske stroke odpira vprašanje o optimalnosti njene umeščenosti in izvedbe.

Alma kot Mary Poppins – kip popotnice, ki odhaja na pot, a se v resnici vrača domov
Gre za izredno priljubljeno javno plastiko v mestu, ki je tudi močno zasidrana v kolektivno zavest, pove Matija Plevnik, kot vsak javni spomenik pa je tudi ta deležen številnih mnenj. Z njim je povezanih tudi več anekdot. Zaradi podobnosti kipa z likom iz slavnega muzikala ga nekateri z nekoliko hudomušnosti imenujejo kar Mary Poppins. Zanimiva je tudi anekdota, ki je povezana z umestitvijo plastike – tega so leta 2010 ob zaznamovanju 120. obletnice rojstva in 60. obletnice smrti postavili na zahodni del Krekovega trga. Alma (kip je izdelan v naravni velikosti) je odeta v plašč, na glavo ima poveznjen klobuk, v rokah pa drži kovček s svojo slavno eriko. Je torej v popotni drži, zato naj bi s prvotno postavitvijo poudarjali trenutek, ko se slavna popotnica odpravlja na svoje znamenito potovanje okoli sveta. Ker pa je takrat v neposredni bližini stala ulična svetilka, zaradi katere bi bilo videti, kot da se bo Alma v naslednjem koraku vanjo zaletela, so jo obrnili proti mestu in zgodbo priredili v hip, ko se s potovanja vrača v svoj domači kraj.

Kam bi kip še lahko postavili?
Plevnik je o kipu pisal v članku za revijo Dialogi in v publikaciji Fotografija je simbolična, v zapisih pa opozoril na nekatere problematičnosti, povezane s spomenikom. Kip je idealizirana podoba Alme Karlin, ki zamolči njeno dejansko fizično podobo, s čimer po Plevnikovem mnenju zamudi priložnost, da bi ljudje ob kipu ponotranjili nelagodje do drugačnosti, "obenem pa bi se ustvarila ambivalenca do upodobljenega, ki se še vedno zrcali v odnosu do slavne Celjanke," zapiše. Čeprav priznava smiselnost umestitve na obstoječem mestu na Krekovem trgu v bližini železniške postaje, saj se je Alma od tod zares odpravila na osemletno potovanje in se tu vrnila domov, pa vidi tudi nekaj možnosti nadgraditve. Čez že obstoječi kip bi lahko poveznili stekleni zvon, predlaga, s tem pa se naslanja na Almine besede: "Večkrat sem že pomislila, da bi se z 'Eriko' postavila pod steklen zvon in dovolila, da me proti plačilu opazujejo kot 'umetnico stradanja'. To bi mi verjetno prineslo več slave in denarja kot pisateljevanje."

Kakor koli, izvedba in umestitev javnega spomenika, ne le Alminega, ampak javne plastike nasploh, ki mora biti estetsko in oblikovno premišljena ter zamišljena kot nekaj brezčasnega, sproža premislek o najprimernejšem postopku, ki vodi k uresničitvi dobrega javnega spomenika. Z javnim natečajem, nad katerim bedi komisija, ki je sestavljen tako iz predstavnikov občine kot različnih strok s področja arhitekture in urbanizma, umetnostne zgodovine in poznavalcev Alminega življenja, bi lahko presegli stihijsko odločanje o izvedbi in umeščenosti, in kot še zapiše Plevnik, s tem pokazali odgovornost, zlasti resen odnos lokalne skupnosti do Alme Karlin.