In to lahko zatrdimo, čeprav smo zajadrali šele v drugi mesec novega leta. Časi so pač več kot zreli za stvaritve, kakršne prihajajo iz delavnice postpunkovskega britanskega dvojca Sleaford Mods, ta pa celo postaja vse boljši. Njuni izdelki se s sporočilnostjo nanašajo predvsem na vsakodnevno bridko resničnost žal vse večjega deleža populacije, vendar dvojec to postreže z zvrhano mero zdrave predrznosti.

Sleaford Mods sta leta 2007 ustanovila Jason Williamson in Simon Parfrement, pet let pozneje je drugega nadomestil Andrew Fearn. In kot pravi frontman Williamson, je zasedba prav zaživela šele s to kadrovsko menjavo. Fearnovi udarni, vendar zagruvani instrumentali so idealna podlaga za Williamsonovo zajedljivo pretežno govorjeno petje. Spare Ribs je njun šesti album, ohlapneje gledano, pa enajsta dolgometražna izdaja Sleaford Mods. Material sta posnela v tritedenskem obdobju med lanskimi popolnimi zaprtji javnega življenja v Združenem kraljestvu.

Sorodna novica Sleaford Mods: "Množično tržišče zagotovo ni obremenjeno z integriteto"

Tako kot pretekle izdaje se tudi sveži album poglablja v grenka vprašanja življenja delavskega razreda, obsojenosti na zanikrno delo za prenizko plačilo, hinavščino trdovratnih elit itd. Williamson, ki je avtor besedil, se zaveda, da zaradi uspešne kariere v zadnjih letih s temi težavami sam ni več neposredno obremenjen, vendar ga ta vprašanja še zmeraj zaposlujejo. Pandemija oziroma predvsem prevladujoči način oblastniškega upravljanja življenj množic v tem času je le še nazorneje poglobil razkorak in razgalil gnilobo, ki jo sicer zgolj delno uspešno skriva sijoč civilizacijski lak sodobnega potrošništva. In kot je povedal v intervjuju za MMC leta 2019: "Še zdaleč nismo opravili z vprašanjem ekscesnega potrošništva oziroma kapitalizem ne le še zmeraj, temveč celo vseskozi vedno bolj deluje v smeri uporabe različnih načinov, kako ukaniti ljudi. Smo v 21. stoletju, na pohodu pa so na novo obujene prakse, kot sta denimo vsesplošno teroriziranje ljudi in fašizem."

Pesmi dvojca iz Nottinghama pa vendarle še zmeraj ostajajo pretežno lokalno zasidrane – teme brexita, različnih pogledov na priseljence na Otoku, morbidnosti, ki jo za marsikoga s sabo prinaša ukrep popolnega zaprtja javnega življenja oziroma lockdown ... Williamson se loteva teh težavnih tem v besedilih, vzkipelih iz razraščajočega se srda, ne da bi si ustvarjal utvare, da je mogoče najti preproste rešitve. Vendar so besedila, podajana z značilno izrazitim naglasom njegove rodne regije, pretaknjena tudi s pogosto zajedljivim humorjem in občasno okrašena z izlivi obscenosti. Fearn pa se je tokrat še posebej izkazal s svojimi ritmičnimi podlagami in basovskimi linijami ter uporabil še večji nabor zvokov analognega izvora.

Spare Ribs (slov. rezervna rebra) je idealna besedna zveza za naslov dotičnega izdelka. V bistvu so to v preprostem prevodu kar svinjska rebrca, pridobljena iz odseka med prsnico in trebuhom. Vendar je tej besedni zvezi mogoče osmisliti tudi drugačen pomen. Kot pojasni Williamson, naslov albuma in same skladbe Spare Ribs izhaja iz ideje o številu ljudi, ki so umrli zaradi prvega vala novega koronavirusa: "Človeška življenja so elitam vselej na razpolago ... mi pa smo v nenehnem stanju rezervnih reber."

Ilustracija na ovitku plošče, ki prikazuje gomilo oglodanih rebrnih kosti, na vrhu katere je v maniri bele zastave izobešena zaščitna maska, je več kot zgovorna. Vsi razen elit smo zamenljivi in ne, nismo vsi v istem čolnu. Vrednost in teža človeškega življenja nista niti znotraj posamičnih družb univerzalni kategoriji, ki bi enako veljali za vse pripadnike skupnosti. Odvisno, kdo tehta in kdo je na tehtnici te mesnice, ki med drugim več ali manj že dobro desetletje zapoveduje "družno" zategovanje pasov. Prav ironično pa britanski premier od nedavna obvešča medije o svojih osebnih in vsaj za zdaj ne prav uspešnih shujševalnih namerah. (Sicer velja glede naslova albuma opozoriti še na eno zgodovinsko navezavo, vendar o tem nekoliko pozneje.)

Manj kot minuto trajajoči eksperimentalni uvod A New Brick povede v album z izlivom naveličanosti nad zdaj že precej dolgotrajno vladavino britanskih konservativcev. Shortcummings, ki v naslovu prinaša besedno igro s priimkom Dominica Cummingsa, do nedavnega visokega svetovalca premierja, se še bolj ciljano loti goljufivih elitističnih politikov. Skladba Out There se sicer ozira na prve dneve karantene, vendar hkrati uperja prst v konservativno oblast, ki za svoje neuspehe nekako vsakič znova "uspe" okriviti tudi priseljence.

Nudge It prinese prvo gostovanje na albumu. Dvojec je k sodelovanju povabil Amy Taylor, neukročeno pevko avstralske punkrockovske zasedbe Amyl and the Sniffers. Besedilo je namenjeno t. i. razrednim turistom, prejkone oholim ljudem, ki se zabavajo ob navadah in načinu življenja pripadnikov nižjega družbenega razreda. Drugo gostujoče ime je angleška glasbenica Tor Maries, ki kot one-woman band ustvarja pod imenom Billy Nomates, njen vokal pa je mogoče slišati v igrivi skladbi Mork n Mindy, ki je bila tudi prvi singel z albuma, objavljen lanskega novembra. Glasbeni ozadji, mladostniški zanos in načina podajanja besedil obeh gostij le še dodatno prispevajo k nabritosti Sleaford Mods. Obe navedeni skladbi sta še pred izidom albuma pospremila videospota, v katerih se glasbenici izkažeta tudi s svojstvenima prezencama, nadvse združljivima z Williamsonom in Fearnom.

Na albumu je mogoče slišati še eno gostjo, ki sicer ne prihaja iz glasbenega sveta. Klavstrofobično dušeča skladba Top Room, ki govori o težavnosti skupnega življenja v času lockdowna, v uvodu prinaša namreč kratek nagovor Lise McKenzie. Gre za prav tako iz Nottinghama izvirajočo anarhistko z doktoratom in znanstveno sodelavko na univerzi v Durhamu, ki se ukvarja prav z vprašanji razredne neenakosti, socialne pravičnosti in kulture britanskega delavskega razreda. Na albumu je tako poleg dvojice močnih ženskih glasov iz glasbene sfere slišati še močan ženski glas iz akademske sfere in te tri ženske so tudi edina gostujoča imena na albumu. Tako pridemo do prej omenjene zgodovinske reference naslova Spare Ribs. Od začetka 70. pa do 90. let preteklega stoletja je namreč na Otoku izhajala znamenita revija drugega vala feminizma, ki je nosila prav naslov Spare Rib.

Sleaford Mods pogosto obravnavata vprašanja avtetntičnosti na različnih področjih življenja in tako so na svežem albumu med drugim posmehljivo kritične puščice, usmerjene v neredko zlaganost tudi samih glasbenikov, zapakirane v skladbo Elocution (slov. govorniška spretnost). Ta se začne z Williamsonovim parodiranjem pravilne oxfordske angleščine, kakršno po njegovem govorijo preračunljivi ustvarjalci, ki govorijo o pomembnosti neodvisnih prizorišč, da bi na ta način pritegnili občinstvo – vendar zato, da se lahko nato oddaljijo od nastopanja na tovrstnih prizoriščih. Glede kdaj vprašljive pristnosti lastne podobe in zgodb, ki jih servirajo nekateri glasbeniki, je Williamson v intervjuju za MMC dejal: "Množice se zagotovo ne obremenjujejo pretirano z resničnostjo zgodbe, ki jo prodajaš. (...) Veliko je odvisno od tega, kakšno sporočilo želiš posredovati, vendar množično tržišče zagotovo ni obremenjeno z integriteto."

Za konec omenimo še skladbo Fishcakes, ki sklene album. Tokrat je vokal bistveno bolj pojoč, Fearnova spremljava pa precej skromnejša in preprostejša kot na preostanku albuma. Gre za še eno trpko pesem o življenju v pomanjkanju. "In ko je bilo pomembno in zmeraj je bilo / vsaj živeli smo,” slišimo refren, odpet z otožnim, že kar blago tresočim glasom. Čeprav album korenini v konkretni brezobličnosti še posebej zdajšnjega vsakdana, gre za razgiban in raznolik izdelek, ki se ne vdaja brezupu ali – bog ne daj – ne zapada v romantično idealiziranje vsakovrstnega obstoja. Sporočilno in zvočno udarna stvaritev prizemljenih osebkov, nemara celo njuna najboljša doslej, je idealna glasbena spremljevalka za te čase. Katarzično.