Radijska igra, ki je nastala v uredništvu igranega programa Ars, 3. programa Radia Slovenija, je tako pristala v eminentni družbi velikih nacionalnih produkcij. Poleg nje so bile v finalu še radijske igre iz Francije (Radio France), Nemčije (ARD) in Anglije (BBC). Na koncu je slavila zmago angleška igra I Am Kanye West.

Letošnji festival Prix Europa so zaradi epidemije covida-19 prvič izpeljali prek spleta. Žirantov za področje radijske igre je bilo kar 44, združeni pa sta bili kategoriji serij in samostojnih iger. Kot so sporočili z Radia Slovenija, doslej kljub odmevni prisotnosti radijskih iger z naših tal "evrovizijska" vrsta glasovanja ni še nobene pripeljala do tako visoke uvrstitve.

Intimno nagovarjanje posameznika
"Tak rezultat je mogoče pripisati tudi individualnemu poslušanju žirantov, ki jih je vsaka stvaritev posebej nagovarjala. Igra Treba bi bilo peljati psa na sprehod je narejena prav za tako vrsto poslušanja, saj je intimna in s svojo senzibilnostjo in univerzalnostjo lahko nagovori vsakogar. Moč radijske igre je prav v tem, da kar najbolj intimno nagovarja vsakega poslušalca posebej. Tega se je ustvarjalna ekipa zavedala in je ustvarila radijsko delo, ki se dogaja le med tremi ljudmi, v vsakem poslušalcu pa trči ob izzive vsakodnevnega življenja, v katerem se razpirajo njegove najpomembnejše teme in vprašanja," so še zapisali.

Sprehajanje psa kot svojevrstna metafora
Osrednjo vlogo je odigral Sebastian Cavazza, njegovega očeta Boris Cavazza, dekle pa Maša Derganc Veselko. Njihovi liki si lahko le malo povedo, nekaj priznanj in dejstev lahko umirajoči moški z obema še razčisti pred bližajočo se smrtjo. Še prej pa mora poskrbeti, da bo nekdo po njegovi smrti peljal psa na sprehod, kar je svojevrstna in močna metafora. Pred nami se tako po urah odvije ves dan na smrt bolnega glavnega moškega protagonista.

Besedilo Tomislava Zajca je za radio priredila dramaturginja Vilma Štritof. Režija Špele Kravogel ob sodelovanju tonske mojstrice Sonje Strenar in glasbene oblikovalke Darje Hlavka Godina je ustvarila radijsko atmosfero, v kateri je oblikovala različne zvočne ravni. Dramaturginja je daljše - tudi za gledališče precej asketsko - besedilo zgostila, preuredila zaporedje in trajanje posameznih prizorov. Tako radijski poslušalec laže sledi dogajanju, hkrati pa se ne poruši napeto razmerje med izrečenim in neizrečenim.

Spopadanje z eksistencialnimi vprašanji
Radijsko igro zaznamujeta mirno dogajanje in vsakodnevni jezik, s čimer posrka poslušalca in ga iz fiktivnega prestavi v njegov realni prostor. Na ta način mu tudi "zastavlja najpomembnejša eksistencialna vprašanja o ljubezni in smrti, o minevanju, o bližini in o medsebojnih odnosih, čeprav o tem ne spregovori neposredno. V besedilu so premolki, premisleki in odlašanja tisti, ki tvorijo srž v globoko človeškem smislu. Besede bistvo le uokvirjajo ali pa ga zakrivajo."

Sicer pa se je ta tankočutna radijska igra že lani uvrstila med finaliste na 71. mednarodnem festivalu Prix Italia, na začetku septembra je zasedla drugo mesto na tradicionalnem festivalu komornega gledališča Zlati lev v Umagu, ki je bil letos posvečen zvočnemu gledališču.