Elektroakustično radijsko opero Iden podpisujejo režiserka in soscenaristka Saška Rakef, soscenaristka Tina Kozin in skladateljica Bojana Šaljić Podešva, nastala pa je v koprodukciji 3. programa Radia Slovenija, društva Celinka in gledališča ŠKUC v partnerstvu z zavodom CONA.

Iden je primer raziskovalnega projekta, ki sestopi z radijskih valov v prostor. Na primer v rastlinjak v Tivoliju v Ljubljani, kjer je bila njegova premiera v času sončnega vzhoda lani poleti. Gostoval je po krajinskih in regionalnih parkih po Sloveniji, na primer v Škocjanskem parku, solinah, in tako navezal neposreden stik z deležniki, ki jih zadeva. Njegov motiv je namreč razmislek o človekovem upravljanju narave, na primeru pod Unescom zaščitene Kuronske sipine v Litvi.

Zakaj človek čuti dolžnost, da naravo pokroviteljsko ščiti pred izumiranjem, ki ga pogosto tudi sam sproža? Preplet izjav, dokumentarnih pripovedi, zvokov in živih interpretacij, zahteva, da izklopimo racionalne receptorje in se prepustimo popolnoma primarni občutljivosti. Uči nas, kako spet pozorno poslušati. Človeški glas, ki se prebija skozi, pa se, čeprav govori, spremeni v zvokovni instrument – bistvo se razkrije v fonetični in ne v besedni sporočilnosti.

Skladateljica Bojana Šaljić Podešva pove, da se njeno delo pri takem projektu začne na terenu z nabiranjem antropološkega in zvočnega materiala. ''Ne gre tako kot pri instrumentalni glasbi za to, da napišem znak za zvok, to je nota recimo, ampak postavim na določeno mesto zvok sam. Ko prinesem nabran zvočni material v studio, se začne delo, primerljivo s kiparjenjem, to pomeni, da gre za oblikovanje zvočne gmote, za prepoznavanje potenciala. Pri komponiranju elektroakustične opere Iden se je pozneje v procesu zgodil velik preobrat. V trenutku, ko sem spoznala, da smo nabrali preveč raznovrstnega materiala, to pa bi lahko povzročilo tveganje glede čistosti forme, sem se odločila, da vse zvoke, ki naj bi bili zvoki sipine, posnamemo s človeškimi glasovi. Ni več šlo za sipino kot tako, ampak za moje občutenje le-te.''

Pomembno vlogo ima tudi libreto, ki je v nekonvencionalni obliki. Pri operah smo vajeni, da vloge komunicirajo neposredno druga z drugo, tu pa so za vsakega deležnika razvili lasten način, pri katerem so izhajali iz jezikovnih značilnosti jezika, na primer litvanščine, njene melodije. Iden, zvočno sta ga uredila tonska mojstra Matjaž Miklič in Urban Gruden, prevprašuje, kaj vse opera je in kaj vse bi lahko bila. Prebija žanrske okvirje, na kar kažejo nominacije v različnih zvrsteh: na festivalu Palma Ars Acustica, ki je festival zvočne umetnosti, na festivalu Zlati lev v Umagu, ki je dramski festival, letos posvečen radijski igri, na Prix Italia pa v glasbeni kategoriji. Urednik uredništva za resno glasbo na Tretjem programu Radia Slovenija Gregor Pirš poudari, da na tekmovanju Prix Italia sodelujejo skoraj redno.

Med zadnjimi uspehi pa izpostavi uvrstitev Bora Turela z radiofonskimi slikami zvočnih pokrajin Pohorja leta 2005 med tri finaliste. Ob pomembni vlogi, ki jo imajo festivali, kot je Prix Italia, Pirš izrazi tudi skrb.

''Sam sem se tega tekmovanja kot žirant udeležil lani in opazil nekaj problemov. Prvi problem, s katerim se Prix Italia ukvarja na splošno, je vključevanje ali nevključevanje komercialnih ponudnikov vrhunskih medijskih vsebin, recimo HBO. Še večji problem pa sta odtok sredstev v spletno predstavljanje vsebin in zato ekonomizacija sredstev za klasična področja, med katerimi je tudi radio. Tako so recimo pred nekaj leti odpravili posebno kategorijo, namenjeno radiofonskim, torej umetniškim zvočnim delom – kot vemo, je v preteklosti žirija presojala glasbene oddaje v dveh kategorijah: dokumentarci o glasbi in tako imenovane komponirane glasbene oddaje – in to se nam je zdela absolutno največja pomanjkljivost, saj sta ti kategoriji tako nasprotujoči si po usmeritvah in merilih, da je dela nemogoče ocenjevati v eni vreči. Zato sem lani dobil občutek, da je pravzaprav radiofonija v drugem planu in da se Prix Italia sprašuje, ali imajo te zahtevne vsebine sploh še prostor v medijih, in s tega stališča se mi zdi uvrstitev opere Iden med nominacije še toliko pomembnejša. Predvsem pa se moramo zavedati, kakšen pomen ima tak uspeh oziroma vrsta takih uspehov za promocijo in uvrščenost avtentične slovenske ustvarjalnosti v svetovnem prostoru.''

Prix Italia, danes mednarodni festival radijske, televizijske in spletne produkcije, je leta 1948 ustanovila italijanska nacionalna radiotelevizija RAI. Radijska kategorija je danes razdeljena na dokumentarno, glasbeno in dramsko, nominirance pa izbirajo žirije članic, med katerimi je tudi RTV Slovenija. Letos je v vlogi žiranta radijskih iger režiser Klemen Markovčič.

''Meni se je festival Prix Italia zdel vedno nekoliko bolj odprt in neobremenjen, to je tudi njegova mediteranska narava. Berlin (Prix Europa, op. avt.) se mi zdi resnejši, čeprav sta si festivala precej sorodna. Radio Slovenija je že dolgo vrsto let močno vpet v mednarodni prostor. Osebno se mi zdi pomembno sodelovati na mednarodnih festivalih, saj tako preveriš svojo kondicijo. Naš radio je vendarle edini v Sloveniji, ki ustvarja tovrstno produkcijo, in zato nima jasne referenčne točke v svoji lastni državi. Dialogi so pomembni, pa to, da slišiš različno produkcijo, torej kaj v določenem trenutku nastaja. Neredko potem tudi kakšno besedilo prenesemo, ga odkupimo in uprizorimo pri nas. Mislim, da so te izmenjave kar zelo nujne.''

In za konec še tile uspehi našega radia: radijska igra Treba bi bilo peljati psa na sprehod, ki je nastala po besedilu hrvaškega avtorja Tomislava Zajca in je bila lani finalistka Prix Italia, se je letos uvrstila v ožji izbor za nagrado festivala Prix Europa, ki se začne konec oktobra.

Na bienalni festival otroške in mladinske radijske igre Prix Ex Aequo, ki ga pripravlja slovaška RTV v sodelovanju z EBU-jem, pa se bosta odpravili igri Ta pesem ozdravi ribo režiserke Ane Krauthaker in radijska nadaljevanka Vinka Möderndorferja Kot v filmu, ki jo je režiral Klemen Markovčič.