Film Jud Süß (1940) režiserja Veita Harlana velja za najbolj zloglasen propagandni nacistični film in obenem za največjo nemško filmsko uspešnico vseh časov. Do leta 1943 si ga je ogledalo 20,3 milijona ljudi in po njegovi prvi projekciji je propagandni minister Joseph Goebbels v svoj dnevnik zapisal: "Antisemitistični film, kakršnega si lahko le želimo. Vesel sem, da ga imamo." O tej znameniti produkciji je režiser Oskar Roehler posnel film Jud Süß - Film ohne Gewissen (Jud Süß - Film brez vesti), s katerim bo na berlinskem filmskem festivalu konkuriral za zlatega medveda za najboljši celovečerni film.
Film o vesti in odgovornosti umetnosti
Oskar Roehler (Osnovni delci, 2006) je film Jud Süß - Film ohne Gewissen zasnoval kot film o odgovornosti in vesti umetnosti v zločinskem političnem sistemu. Z Moritzem Bleibtreuem v vlogi Goebbelsa in Tobiasom Morettijem kot Ferdinandom Marianom, igralcem, ki je v Judu Süßu upodobil 'skrivenčenega' in zlobnega, torej 'tipičnega' Juda, Roehler predstavlja zgodbo o edinem nacističnem filmu, katerega avtor je po koncu druge svetovne vojne kot sodelavec nacizma in kot zločinec proti človeštvu končal pred sodiščem. Ne, ni bila Leni Riefenstahl tista, ki je morala pred zavezniške izpraševalce; to je bil Veit Harlan (v filmu ga igra Justus von Dohnanyi), ki so ga zaradi Juda Süßa kar dvakrat pripeljali pred zastopnike pravice, a so ga tudi obakrat izpustili.
Avtor Juda Süßa - sin judovskega lastnika tovarne margarine
Ironija usode je hotela, da je bil avtor romana, po katerem so posneli najbolj znan nacistični propagandni film, - Jud. To je bil Lion Feuchtwanger, v svojem času eden najbolj priljubljenih nemških pisateljev in sin münchenskega lastnika tovarne margarine. Feuchtwanger je bil eden prvih, ki so odkrito spregovorili o nevarnosti antisemitizma in rasizma v Nemčiji in je pripadal tudi nemškim umetnikom, ki so se v času, ko so nacisti že prevzemali ključne vzvode oblasti v Nemčiji, odkrito izrekli proti nacionalsocializmu in za kozmopolitizem. Privrženec marksističnega historičnega materializma tako seveda tudi romana Jud Süß, velike mednarodne uspešnice v drugi polovici dvajsetih let, ni zasnoval kot antisemitistični roman.
Prekleta usoda dvornih Judov
Feuchtwanger se je zelo zanimal za vprašanje zgodovine asimilacije Judov v nemških deželah, posebej pa ga je pritegnila tema odvisnosti Judov od vihrave in nestabilne volje nemških knezov in vojvod. Ti so si namreč pogosto omislili tako imenovanega dvornega Juda, ki je skrbel za njihove pogosto zelo majave finance in s svojimi zvezami, razpredenimi po celi Evropi, dovajal denar za plemenitaševe kaprice. Ko je zadolženost kneževine ali vojvodine postala prehuda, ko si je dvorni Jud drznil svojega nadrejenega opozoriti na pretirano zapravljanje ali pa ga je opozoril, da mu mora vendar že vrniti denar, je pogosto sledil izgon iz dežele, ob tem pa še izgon drugih članov judovske skupnosti; v bolj radikalnih razmerah pa tudi usmrtitev (tako je bilo tudi v primeru Juda Süßa Oppenheimerja, ki je bil zgled za glavni lik v romanu in pozneje filmu) ali manjši pogrom.
Najvišje vislice, ki so jih kdaj koli postavili za Juda
V romanu, ki je bil torej zgodba o človeški tragediji, pa je Joseph Goebbels odkril možnost drugačne interpretacije. Nastala je zgodba o judovski aroganci in poskusu infiltracije v 'zdravo' nemško družbo. Končni uboj Juda Süßa je postal simbol pravične kazni za spletkarja, ki je zapeljal vojvodo Württemberškega, ki je kot obseden naročal gledališča, opero in druge 'ničevosti', s katerimi si je želel ozaljšati življenje in s katerimi je potem z denarjem, ki mu ga je priskrbel Süß, ozaljšal tudi celo vojvodino. Postala je pravi raj, zato pa je tudi izgubila svoj germanski značaj. Potem ko še stari rabin modro vzklikne: "Gospod kaznuje Jude, ki pozabijo, kdo so!", potem ko skuša Süß zapeljati kleno mlado Nemko in potem ko vznikne upor med ljudstvom, Süßu dosodijo 'pravično kazen', smrt na vislicah. Lokalni kovač postavi najvišje vislice, kar so jih kdaj postavili za kakšnega Juda, in vsi Judje se morajo pospraviti iz dežele v mesecu dni.
Joseph Goebbels je veliko prepričevalno moč filma in tako tudi njegovo uporabnost v propagandi odkril že v zgodnjih tridesetih. Leta 1938 so ustanovili nemško filmsko akademijo Babelsberg, ki naj bi vzgojila 'zanesljive' filmarje, leto pozneje pa je svojo pozornost usmeril v tri propagandne produkcije. To so bili filmi Der ewige Jude (Večni Jud), Die Rotschilds (Rotschildovi) in Jud Süß. Zadnji je postal neprekosljiv uspeh in časopisi so poročali nekako podobno kot časopis Bielefeld SD: "Presega vsa pričakovanja. Ni še bilo filma, ki bi imel tak vpliv na tako široko občinstvo. Celo ljudje, ki le redko zaidejo v kino, nočejo zamuditi tega filma." Film je zares postal legenda, zanimivo pa bo videti tudi odzive na film o tem filmu. Če le ne bo preveč moralističen, bi moral biti uspešen. Oskar Roehler je že z Osnovnimi delci dokazal svojo veščost pri ustvarjanju filmov, povratnika v njegovem delovnem laboratoriju Martina Gedeck in Moritz Bleibtreu, okrepljena s prekaljenim Morettijem pa tudi ne moreta biti slab znak.