Tetrisa se na film najverjetneje ne bi dalo prenesti "dobesedno" (nima pravih likov, zgodbe ali konteksta), smo pa zato dobili politično kriminalko o njegovi genezi, ki se odvija pred kuliso hladne vojne. Torej: Kotlar, Krojač, Vojak, Vohun sreča Družbeno omrežje. (Ali pa, če hočete: Tetris je, podobno kot Affleckov novi celovečerec Air, ljubezenska pesem kapitalizmu, zgodba o tem, kako so neustrašni podjetniki tvegali vse, da so raji priskrbeli najnovejšo pisano igračo.)

Sorodna novica Tetris: film o preprosti računalniški igri iz Sovjetske zveze, ki je prestala preizkus časa

Koncept filma – zgodba o bitki za avtorske pravice za igro Tetris – je na prvi pogled kronski dokaz, da je Hollywoodu dokončno zmanjkalo izvirnih idej. A v tem kratkem sinopsisu se skriva presenetljivo veliko: resnična zgodba o Tetrisu je ena tistih anekdot, za katere se zdi, da so se rodile v domišljiji kakega prenapetega scenarista. Film, ki ga je režiral Jon S. Baird, je zastavljen kot donkihotska štorija o gobezdavem trgovcu, ki je s tem, da je Tetris spravil iz Sovjetske zveze in na zaslone pravkar izumljenega Nintendovega Game Boya, sklenil posel svojega življenja. Celovečerca pri nas ne boste našli v kinematografih, pač pa na platformi Apple TV+.

Tetris je nesporno sijajna igra: njena privlačnost je univerzalna, njen koncept pa je obenem preprost in v hipu zasvojljiv. Scenarist Noah Pink se izrecno potrudi ilustrirati zgodnjo fascinacijo z videoigrami: tehnologije, ki je bila v osemdesetih višek napredka, z današnje perspektive pa se morda zdi primitivna, ne obravnava pokroviteljsko, pač pa z nalezljivim entuziazmom. Ko trgovec Henk Rogers (Taron Egerton) na neki konferenci v Las Vegasu samo nekaj minut igra to novo zamisel, mu je jasno, da je naletel na zlato žilo.

Henk je namreč tudi sam razvijalec iger, a njegov veliki met, osembitna različica kompleksne japonske igre go, je polomija, njegovo podjetje – ki ga vodita z ženo – pa na robu propada. Tetris je zanj edini žarek upanja za nebankrotirano prihodnost, zato pravice za distribucijo računalniške igre na Japonskem odkupi od (korumpiranega) britanskega podjetja za programsko opremo Mirrorsoft, ki ga vodi magnat Robert Maxwell (Roger Allam) v spremstvu svojega nadležnega sina Kevina (Anthony Boyle).

Na tej točki je Tetris zapleten v skoraj nerešljivo zapleteno mrežo različnih "licenčnih pogodb", s katerimi manevrira Maxwellov partner Robert Stein (Toby Jones), trgovec, ki je prvi odpotoval za železno zaveso in Tetris odkril pri izviru, ruskem programerju Alekseju Pažitnovu (Nikita Efremov).

Henk situacijo še dodatno zaplete, ko v razvojnem laboratoriju Nintenda izve za naslednjo veliko stvar na področju iger: prenosna napravica Game Boy bo odprla popolnoma nov trg, za katerega nima avtorskih pravic še nihče. Henk se torej na vrat na nos zapodi v Sovjetsko zvezo, da bi si izboril svetovne pravice za Tetris na prenosnih napravah; njegovi konkurenti so Sega, Atari ... – tako rekoč vsa večja imena na področju videoiger.

Scenarij na primeru Game Boya pojasni, da se je moral pravniški jezik naučiti razlikovati med koncepti, kot so avtorske pravice za arkadne igre, prenosne naprave in igralne konzole. Ker je vsemu skupaj kljub temu na trenutke težko slediti, film uporabi tudi cenene dramaturške prijeme, kot je denimo "čakanje na vzlet letala s pridržanim dihom", da podčrtamo dokončnost in nevarnost peripetije.

Taron Egerton je odličen kot neutrudni Henk: dovolj bistroumen, da razume, kakšen potencial ima igra in kako bi se jo dalo še izboljšati ("Zakaj ne morejo vse zapolnjene vrstice izginiti naenkrat?"), a obenem dovolj butast, da misli, da bo preprosto vkorakal v Moskvo in s tamkajšnjim režimom izpeljal transparentno transakcijo. Ni videti, da bi pretirano spremljal geopolitični položaj v svetu ali da bi razumel, da je sovjetski režim na robu kolapsa in da se tujci v leviskah tam ne morejo preprosto zliti z okolico. "Dobre ideje nimajo meja," dahne očarano, ko vidi, da v moskovskih diskotekah ljudje prepevajo iste ameriške uspešnice kot v newyorških.

Zdi se, kot da je Henk slep za tajne agente, ki mu dihajo za ovratnik, za njihove neprikrite grožnje in strateške manevre birokratov. Edini Rus, ki ga ne poskuša opehariti, je izumitelj Aleksej, ki je očitno obenem tudi edini, ki od svojega izuma ne bo videl niti enega samega rublja dobička. (Soavtor Tetrisa, Vladimir Ivanovič Pokhilko, je bil – najverjetneje v imenu večje preglednosti – preprosto izbrisan iz zgodbe.)

Aleksej in Henk sta tako pajdaša v epicentru "buddy" komedije, ki se iz trenutka v trenutek bolj preveša v vohunsko srhljivko. Tetris v drugi polovici poviša prestavo s kinetičnimi akcijskimi prizori, zapletenimi dvojnimi izdajami in celo z avtomobilskim pregonom po moskovskih ulicah, ki se na posameznih mestih razkraja v simpatično, retro osembitno animacijo.

Še najbolj karizmatičen in izviren element pri vsem skupaj je glasbena podlaga Lorna Balfeja, ki Tetrisovo melodijo predela v epsko filmsko glasbo. Film je prežet z glam estetiko osemdesetih, v bistvu pa je to še ena parabola o ameriški prekipevajoči ambiciji in brezbrižnosti, ki se ne zmeni za kompleksne nianse kulturnopolitičnih razlik. Morda nenamerno, a vendarle podčrta tudi kolateralno škodo in astronomsko ceno ameriškega modela potrošništva in demokracije, zlepa ali zgrda izvoženega v tujino. V obravnavi hladne vojne in vzhodnega bloka se film varno oklepa karikiranih stereotipov o pokvarjenih komunistih, v zadnje pol ure pa z neverjetno sentimentalnostjo vpelje še motiv ruskih civilistov, ki so nemočne žrtve velikih zgodovinskih silnic.

Čeprav se zgodba o nastanku Tetrisa zdi kot nalašč za "resen" dokumentarec, ki mu ne bi bilo treba preskakovati ali prenapihniti dejstev, je vendarle treba spoštovati ambicijo (sicer vse prej kot popolnega) projekta, ki je sklenil združiti vohunsko dramo, pisani camp osemdesetih in celo nekaj vizualnih gegov.

Ocena: 3+