Tega so pridobili iz polža škrlatnika, nad postopkom pa so bedeli cesarji, saj so si s tem polnili zaloge.

Postopek pridobivanja je bil zelo zahteven, predvsem pa je bilo za majhno količino pridobljenega pigmenta potrebnih veliko število polžev. Ker je bil posledično zelo drag, so ga že v antiki nadomeščali z drugimi, cenejšimi rdečkastimi pigmenti. A Tunizijca Mohameda Ghassena Nouiro je zanimal prav tisti opuščeni in skrivnostni postopek, kako priti do pravega purpurja, in tako je po dolgem eksperimentiranju odkril dele lokalne skrivnosti, povezane s starodavnimi cesarji.

Purpur in z njim različni rdeči nadomestki (pridobivali so ga še iz lišaja, bavarskega in lakovega kaparja, ki sta bila dostopna tudi Evropi, pa tudi iz broča in obrežne bodike) so bile barve moči in prestiža, tradicionalno namenjene kraljevim ter cesarskim oblekam. V sakralni umetnosti je bila rdeča simbol ognja, žarenja in s tem povezane božje ljubezni, na drugi strani pa seveda krvi in žrtvovanja.

Nouira, ki vodi svetovalno podjetje, je najprej drobil celotne lupine teh morskih mehkužcev, s pomočjo katerih se proizvede dragocen pigment. Želja, da bi izdelal barvilo, je v njem vzniknila leta 2007, ko je na tunizijski plaži našel lupino, ki je izpuščala vijoličasto rdečo barvo.

Za en gram čistega purpurja potrebnih sto kilogramov morskih polžev
"Pomagali in spodbujali so me strokovnjaki za barvila, arheologijo, zgodovino in kemijo, a nihče ni poznal postopka," pravi Nouira. Leta je eksperimentiral in preizkušal, kako najbolje priti do pigmenta. Zdaj uporablja kladivo in majhen kamnit terilnik, s katerima previdno odpre koničaste lupine morskih polžev. Naslednji korak pa je menda varovana skrivnost že stoletja. Postopek izdelave je izpopolnjeval med letoma 2013 in 2014. Ugotavlja, da za en gram čistega purpurnega barvila potrebuje sto kilogramov morskih polžev.

Po besedah Alija Drina s tunizijskega nacionalnega inštituta za dediščino je bila izdelava barvila med glavnimi viri bogastva v Kartagini in Rimskem cesarstvu. "Proizvodnja je bila pod nadzorom cesarjev, saj je večala cesarske finančne zaloge," pove.

Barvilo se po nekoč najpomembnejšem feničanskem mestu Tir imenuje tudi tirski purpur. Zelo cenjeno ostaja še danes, saj ga izdeluje le peščica, med njimi, denimo, nemški slikar in navdušenec nad Japonsko, vsak s svojo skrito metodo. Barvilo kupujejo zbiratelji, umetniki in raziskovalci, njegova cena pa se giblje med 2400 in 3400 evri na gram.