"

Ostanimo še za trenutek pri zgornjem citatu oziroma izseku iz izjave Sama Smilesa, profesorja umetnostne zgodovine na univerzi v Exeterju in strokovnega sodelavca galerije Tate Britain na prejšnji teden odprti razstavi poznih del J. M. W. Turnerja. Gre za izsek odgovora na vprašanje, ali je kljub slovesu J. M. W. Turnerja kot predhodnika impresionizma in kot slikarja, s katerim je krajinsko slikarstvo na vrhu lestvice najprestižnejših slikarskih nalog 'ujelo' slike z zgodovinsko tematiko, v Turnerjevem delu vseeno mogoče odkriti dela, ki so tudi (kritični) komentarji njegovega časa; ki je bil čas vzpona britanskega imperija, čas velike parlamentarne reforme, dramatičnega preobražanja angleške pokrajine zaradi nagle industrializacije in tudi čas nastopa 'zlate' viktorijanske dobe.
Smiles je odgovoril: "Mislim, da ljudje, ki se zazrejo v Turnerjevo delo in ob tem ne ugotovijo, kako natančno je opazoval težave in strahove svojega časa, zgrešijo bistvo njegovega dela. Seveda je Turnerjevo slikarstvo spektakel sijajnih barv in njegovo razumevanje barv in svetlobe je bilo izjemno, ampak to slikarstvo je tudi zelo vpeto v njegov čas. Bil je prvi slikar, ki je za temo velikih slikarskih del izbral tehnologijo svojega časa, moč pare. To ni bilo značilno za nobenega drugega umetnika, ki je delal v 30. in 40. letih 19. stoletja. Počakati je bilo treba še dve desetletji, preden sta na primer Pissaro in Monet za slikarsko temo izbrala železnico."

Senilni starec in njegovo zanimanje za tehnologijo
Smiles je ob tem odgovoru mislil predvsem na znamenito Turnerjevo sliko Dež, para in hitrost – velika zahodna železnica iz leta 1844. Ko jo je naslikal, je bil Turner star 69 let. A kljub za tiste čase visoki starosti – takrat je menda veljalo, da človek po 60. rojstnem dnevu postane senilen, da se spodobi, da se začne pripravljati na smrt, če pa izkazuje preveliko gorečnost za delo, je verjetno žrtev kombiniranega udara senilnosti in norosti … - se je še vedno živo zanimal za napredek. Menda je pred slikanjem tega platna med neko vožnjo z vlakom 15 minut skozi okno molel glavo, da je občutil hitrost. Za zadnji izpričan dokaz Turnerjevega navdušenja nad znanostjo in tehnologijo pa menda velja njegovo občudovanje kristalne palače, v kateri je leta 1851, torej manj kot leto pred Turnerjevo smrtjo, potekala prva velika svetovna razstava.
Ruskin, mali despot, ki si je vbil v glavo, da je umetniški papež
Sicer pa je leto 1844 glede na zgodbo o 'malo drugačnem in manj znanem' Turnerju pomembno še vsaj iz dveh razlogov. Elan, s katerim se je vrgel v slikanje velikih del, kot je bila slika Dež, para in hitrost, je bil gotovo vsaj delno posledica na novo pridobljenega ponosa, ki mu ga je priskrbel John Ruskin. Ruskin, ki je bil sicer od Turnerja mlajši kar štiri desetletja in ki velja za prvega pravega britanskega umetniškega kritika (nekako pa mu še vedno pripada tudi sloves največjega otoškega kritika vseh časov), je prav leto prej izdal prvi zvezek svoje petdelne enciklopedije angleškega modernega slikarstva Modern painters.

Serijo je zasnoval prav z namenom 'obrambe' Turnerja pred neupravičenimi kritikami, prvi zvezek pa je v slogu velikopoteznih naslovov znanstvenih monografij obdobja pred 20. stoletjem naslovil (prevod je seveda približen): Moderni slikarji: njihova premoč nad starimi mojstri v umetnosti krajinskega slikarstva, kot dokazuje Resnično, Lepo in Intelektualno v delih modernih slikarjev, predvsem pa v delih JMW Turnerja. Ker se bomo pozneje še ustavili pri temi Turnerja kot samopromotorja in odličnega poslovneža, naj tu le še omenimo, da je bil podoben 'kaliber' tudi Ruskin. Sam o sebi je zapisal: "Tako dolgo, kot ljudje ne bodo pripravljeni vsega, kar napišem o umetnosti, vzeti za resnico brez ugovorov, ne verjamem, da imam sloves, ki se mu splača nameniti eno samo misel." In zato ni nenavadno, da so o njem pisali v slogu podobnega v časopisu objavljenega zapisa: "Mali despot si je vbil v glavo, da je umetniški papež."
Sla po veličini - razumevanje groze
Sicer je treba še dodati, da so bili Ruskinovi slavospevi Turnerju zares zelo subjektivni. Zaljubil se je namreč predvsem v Turnerjeve gorske pejsaže, tiste dramatične ponazoritve švicarskih Alp, ob katerih je lahko zapisal svojo 'formulo' imenitnega Turnerja: Sla po veličini – razumevanje groze. Radikalnejša dela, zaradi katerih Turner danes velja za znanilca moderne in ki so v središču razstave Pozni Turner v Londonu, pa bi najraje kar 'eliminiral' iz Turnerjevega opusa, ker so mu kvarila idealno tipsko predstavo o Turnerju.

Ampak vrnimo se v tisto leto 1844. Tega leta je vlada sicer konservativnega ministrskega predsednika Roberta Peela sprejela tako imenovano tovarniško zakonodajo (Factory Acts), pri kateri je šlo za prvo zakonodajo, ki si je prizadevala za vsaj delno regulacijo dela industrijskih delavcev oziroma njihovega izkoriščanja. Peelova vlada je prav tako prinesla odpravo zakonov, ki so z visokimi carinami ščitili domače proizvajalce žita (Corn Laws) in tako povzročali visoke cene hrane ter posledično še slabšo prehranjenost najrevnejših slojev. In Peel je bil tudi tisti, ki je poskrbel za uvedbo javne policije oziroma znamenitih bobbiejev.
Vsi ti ukrepi, ki so dokazovali, da si vlade ne morejo več privoščiti popolnega prezira nižjih slojev, so bili posledica velike parlamentarne reforme iz leta 1832. Ta je prinesla dolgo pričakovano reformo volilne pravice in volilnih okrožij. Oboje je bilo še na prehodu 18. v 19. stoletje urejeno kot v 15. stoletju, ko je za glavni argument za pravico do sodelovanja v politiki predstavljala posest zemlje. Posledica tega je bila, da tudi novi industrijski bogataši niso imeli glasovalne pravice, stara ureditev volilnih okrožij pa je med drugim povzročila to, da nova industrijska središča Liverpool, Sheffield ali Leeds sploh niso imela poslancev, medtem ko so stara veleposestniška okrožja, iz katerih se je prebivalstvo izselilo, še vedno imela celo po dva politična zastopnika.

Železnica ali vsi spoznajmo naša "gnila volilna okrožja"
K možnosti izpeljave reforme pa je menda ogromno pripomogla prav železnica. Kmalu po tem, ko je 15. septembra po železniški progi Manchester-Liverpool prvič zapeljal vlak (inavguracijo proge je med drugim spremljala smrt enega od ministrov pod kolesi železne pošasti, ker se pač ni umaknil s proge, kar je sprožilo govorice, da železnica prinaša zlo nad veliko Britanijo), so reformatorska glasila začela pisati, da bo železnica nova industrijska središča približala Londonu in da bo potovanje skozi podeželje ljudem razgrnilo absurdno resnico o nevzdržni situaciji glede volilnih okrožij, absurdno resnico o 'rotten boroughs' (gnila okrožja, ki so ostala skoraj brez prebivalstva, še vedno pa so imela predstavništvo v parlamentu) in o 'pocket boroughs' (žepna okrožja s skoraj nič političnega vpliva). In ker je prav ob omenjeni progi ležalo eno 'gnilo okrožje', je neki poslovnež, torej predstavnik politično skoraj brezpravne nove ekonomske elite, zapisal: "Še to leto se bo po tej progi peljalo milijon ljudi in videli bodo do zdaj neopazno vas Newton; ob tem se bodo zavedli, kako absurdno je, da ima Newton dva poslanca v parlamentu, medtem ko nima Manchester nobenega predstavnika."

Požar v parlamentu ali Thomas Carlyle zapiše: "Tam gorijo njihovi sklepi"
O parlamentarni reformi je imel jasno mnenje menda tudi naš Turner. Čeprav je čas rad preživljal v družbi svojih aristokratskih mecenov in še posebej na podeželski rezidenci Petworth Georgea Wyndhama, 3. grofa egremontskega, je menda podpiral whigovce, ki so po reformi volilne pravice prvič dobili možnost oblikovanja vlade; načeloval ji je legendarni premier lord Grey. Z ozirom na Turnerja in njegov pogled na "širjenje demokracije" Smiles omenja sliko oziroma slike požara v parlamentarni stavbi, ki je izbruhnil leta 1834: "Požar v parlamentu na primer nikakor ni le študija ogromne stavbe, izjemne dediščine, ki gori v plamenih. Zelo verjetno gre tu tudi za komentar nove zakonodaje, ki so jo sprejeli v tej stavbi in ki je zelo razširila politično pravico. Požar v srednjeveški stavbi je tako simbolni odmev spreminjanja angleške demokracije."

Še en primer Turnerjevega komentarja političnih ali s politiko povezanih dogodkov pa omeni sokuratorka razstave Amy Concannon: "Slika Nesreča na morju (Disaster at Sea) je nedokončana slika, ki je nikoli ni razstavil. Na njej je Turner upodobil razbitino ladje, ki je prevažala britanske zapornice v Avstralijo. Ladjo je v bližini francoske obale zajel vihar, posadka pa ni hotela poklicati obalne straže na pomoč, ampak je raje rešila sebe, zapornice pa je prepustila valovom, v katerih so umrle. To je bil zelo kontroverzen dogodek, ki je razkril zelo veliko o tem, kako se je tedaj ravnalo z zapornicami in zaporniki. Tako da tukaj spoznamo Turnerja, ki se bal kontroverznih in političnih tem."
Samopromotor in poslovnež
Turner je bil tudi sicer sin svojega časa. Bil je pravzaprav poosebljenje angleške ambicije, tistega podjetniškega duha, ki je veliko pripomogel k vzponu Združenega kraljestva v največji svetovni imperij (imperij trgovine). Res je bil rojen v skromnih razmerah. Prihajal je iz družine brivca in njegove nore žene, ki je umrla v ustanovi za duševno motene. A odločilno za Turnerja je bilo prav to, da je njegov oče v brivnici razstavil neko risbo malega Josepha Mallorda Williama, ki mu je po spletu srečnih naključij potem prinesla mesto na akademiji. Že kot mladenič je odkril, da lahko z grafikami s priljubljenimi motivi razširi svoje ime med množice in tudi precej zasluži.
Znano je tudi, da je veliko časa namenil samopromociji, da je rad teatralno dokončeval svoja dela v galerijah tik pred odprtji razstav in da je za svoje slike vedno zahteval velike vsote denarja. A Smiles poudarja, da pri tem ni šlo le za kopičenje premoženja: "Turner je verjel, da ima umetnost zelo veliko vlogo v razvoju družbe in da si zato umetniki zaslužijo visoko plačilo. Ko je Turner konec 18. stoletja začel kariero, so bili njegovi naročniki predvsem aristokrati, podeželsko plemstvo, ki je na umetnike gledalo zviška in z njimi ravnalo le malo bolje kot s služabniki. Tega pa si Turner ni dovolil, zato si je toliko prizadeval za to, da so ga primerno plačali. Seveda pa ni imel nič proti bogatenju in je zato prav z veseljem uporabljal novo tehnologijo za izdelovanje grafik, ki je celoten proces pocenila. Obenem je tudi našel pot do novih strank, do podjetnikov in industrialcev. Zelo dobro je razumel delovanje umetniškega trga in na koncu je res zapustil pravo bogastvo."
Sodobnost vidi svetlobo, kot jo je ugledal Turner
Prav v zadnjem življenjskem obdobju, torej v letih 1835-1852, ki jih predstavlja Tate Britain, se je Turner nekajkrat znašel v skoraj popolni blokadi prodaje svojih del. Z leti je namreč postajala njegova slikarska poteza vedno bolj drzna. Nastajala so dela, ki jih imamo danes za znanilce moderne in za umetnost, ki je bistveno vplivala na to, kako so umetniki od konca 19. stoletja "videli" svetlobo, Turnerjevim sodobnikom pa se je vse skupaj zdelo precej noro; delo senilnega in norega starca.
Ni mu pomagalo, da je mlada kraljica Viktorija gojila očitno antipatijo do njega. Rada je imela ljubko in domačno umetnost oziroma je njen okus ustrezal nekako tistemu polju, ki ga na celini poznamo pod pojmom bidermajer (čeprav je treba priznati, da ji je bil na primer všeč Turnerjev sodobnik in delno tudi tekmec v boju za občinstvo Constable), okoli nje pa so se zbirali možje, ki so na umetnost gledali izrazito pragmatično. Simbol te nove nastrojenosti je bil na primer parlamentarni odbor, ki so ga imenovali leta 1836 (torej še pred kronanjem Viktorije) in ki se je ukvarjal s tem, kako bi umetniške talente izrabili kar najbolje za estetsko oblikovanje industrijskih izdelkov. Odbor je tedaj tudi razširil govorice, da se kraljeva akademija upira takšnim nazorom, da vztraja v jalovi umetniškosti in zato se je tudi pojavil predlog za ustanovitev državne risarske šole, ki mu je parlament takoj pritrdil.
Sodobni Turner = konstrukt
Vseeno pa si je Turner prav z delom v tem "neugodnem" okolju prislužil sloves najboljšega in najvplivnejšega britanskega slikarja 19. stoletja. "Že konec 19. stoletja so britanski in francoski kritiki pod drobnogled vzeli Turnerjeva pozna dela in predvsem nedokončana platna in sklenili, da ima pozni opus poteze, ki so napovedale impresionizem. Pozneje, v 20. stoletju, pa je naslednja generacija umetnostnih zgodovinarjev ob študiju teh istih del ugotovila, da je v njih najti način razmišljanja o slikarstvu, ki je napovedal način, na katerega so o slikarstvu razmišljali sodobni slikarji, na primer Mark Rothko. Pri vsem tem je zelo pomembno, da gre tu za sodbe na podlagi nerazstavljenih in nedokončanih del, to je del, ki so se viktorijancem zdela 'neumetniška' in katerih tudi Turner morda nikoli ne bi hotel razstaviti. Tako da je moderni Turner, ki ga občudujemo mi, pravzaprav konstrukt; gre za konstrukt, ki smo ga ustvarili iz nečesa, kar je Turner pustil v svojem studiu in nato umrl."

Za najbolj drzna veljajo dela v kvadratnem formatu, ki je bil za tisto obdobje nekaj povsem neobičajnega, skoraj nezaslišanega. Cela serija teh kvadratnih slik je v Tate Britainu na ogled prvič. Concannonova pa o njih pravi: "Turner je ugotovil, da kvadratni format nekako skoncentrira kompozicijo in tako omogoči veliko bolj razburljivo, vedro in intenzivno vizualno izkušnjo. Te sike so polne svetlobe, barv, divjih vrtincev in Turnerjeve sodobnike so pustile brez besed. Mislili so, da je znorel. In tudi mi, ljudje 21. stoletja, še vedno težko razpoznamo njihovo sporočilo, vseeno pa nam izkušnja sodobne umetnosti omogoča užitek v njihovi surovi lepoti."

Zanimanje za Turnerja je prav te dni na vrhuncu. K temu je poleg razstave veliko pripomogel tudi novi film Mika Leigha Gospod Turner. Morda bi bil zdaj pravi trenutek za uresničitev ene od dveh želja iz Turnerjevega zadnjega volila. Uresničitev prve, da bi njegovo veliko, pravzaprav ogromno, premoženje namenili za dobrodelne namene, je spodletelo. Leta 1856 so njegovi sorodniki, ki so si najprej jalovo prizadevali, da bi testament razglasili za delo neprištevnega človeka, dosegli uveljavitev načela, da samo zapis v oporoki ne zadostuje za to, da bi dediščina namesto na sorodnike prešla na dobrodelne ustanove. Turner bi moral pred smrtjo narediti in overiti pogodbo za prenos lastnine. Pa je ni. Drugo volilo pa je zadevalo njegov umetniški opus. Zapustil ga je državi. Želel si je, da bi bila njegova dokončana dela vsem javno dostopna, vendar da bi bil razstavljena v posebni galeriji, ki bi nosila njegovo ime in ki bi bila del britanske nacionalne galerije. To sicer ni bila "nora" želja, uresničila pa se tudi ni.