V 15. stoletju so začeli Turki širiti ozemlje Osmanskega cesarstva in postopoma zavzemali Balkanski polotok. Današnje slovenske dežele so tako za 300 let postale branik pred napredovanjem Turkov v Evropo in v tem času doživele številne vpade turške vojske. »Turki so polovili vse moške, stare in otroke pobili, vse drugo ljudstvo pa odpeljali s seboj. Otroke so nataknili po plotovih in jih v luže pohodili, ženske v otroški postelji zlorabili, vse cerkve požgali in oropali,« je dogajanje opisal kronist Jakob Unrest.
Doživel jih je tudi Primož Trubar
In takšni prizori so se močno vtisnili v spomin ljudi, ki so napadalce začeli imenovati dedni sovražniki, krvoločni psi, roparski ptiči, požigalci. Dogodkov ni mogel spregledati niti Primož Trubar, saj so mu Turki požgali rodno vas in mogoče je, da so mu ubili očeta. Svoja občutja je zapisal v predgovor Prvega dela novega testamenta: "Oba naroda slovenskih in hrvaških dežel se mi srčno smilita, ker morata prebivati na turški meji in se nimata nikamor drugam dati niti kam ubežati, kjer je Turek zavzel in čedalje bolj zavzema najboljši del njihovih dežel in trgov."
Fevdalna vojska je bila slabo organizirana
Pri obrambi pred turškimi vpadi so morali sodelovati plemiči s svojimi vojaki, pojasnjuje zgodovinar Ignacij Voje. Vsak plemič je moral na določeno vsoto dohodka dati konje. "Te konjenice se je nato zbralo za Kranjsko približno 120 konj, kar je bilo seveda zelo malo. Predvsem pa so začeli vključevati tudi kmete, ki pa so bili slabo oboroženi. Tako da ta vojska ni bila sposobna zaustaviti Turkov," dodaja. Turki so napade na vasi hitro izvedli, konjeniki so polovili prebivalce, hiše so požgali, naselja povsem opustošili. Fevdalni gospodje so za obrambo zahtevali vse več dajatev, kljub temu pa je kmečko prebivalstvo ostalo najmanj zavarovano.
Kmetje so začeli graditi tabore
Da bi se lahko zaščitili, so zato začeli zidati utrjena naselja oziroma tabore. Kmetje, ki so v tem času stanovali v skromnih lesenih bajtah, so kot edino vrednost svojega okolja videli cerkve, ki so bile polne okrasja in slikarij. Zato so jih začeli utrjevati. Tabor je sestavljalo obzidje s strelnimi linami in obrambnimi stolpi, včasih dodatno zavarovano še z jarkom, nasipom ali dvižnim mostom. Na Slovenskem jih je nastalo okoli 300. Sčasoma jim je po deželah uspelo organizirati še obveščevalno mrežo, ko so s kurjenjem kresov oziroma grmad na hribih opozorili celotno dolino na bližajočo se nevarnost.
Sledi najdemo v imenih krajev in priimkih
Spomin na tabore in na same vpade lahko v naši okolici najdemo še danes. Tako je po državi več kot 50 krajevnih imen Tabor in Podtabor, Grmada je pogosto poimenovanje gričev, najdemo še Turške jame, kamor so se zatekali ljudje v boju za življenja. Tudi Bežigrad je dobil svoje ime zato, ker se je tam pred obleganjem Ljubljane utaboril turški beg. Da je bilo v turških časih res hudo, naj bi dokazovalo ime kraja Hudo pri Radomljah.
Povezave s temi časi pa ne nosijo pa le imena krajev, prepoznamo jih namreč tudi v priimkih - Beg, Turk, Oman, Stupan, Jančar, Šalamun. Strokovnjaki sklepajo, da so bili njihovi nosilci turški ujetniki, ki so ostali v slovenskih deželah. V desetletjih pogostih bojev je namreč tudi fevdalna vojska dosegala nekatere uspehe in zajela ujetnike. Na izpraznjena ozemlja ob meji z osmanskim cesarstvom, kjer je nastala Vojna krajina, pa so fevdalci naseljevali pravoslavno vlaško prebivalstvo, imenovano Uskoki, ki je pomagalo braniti notranjost dežel. Zapolnili so tudi nekatera področja na Slovenskem in nanje nas prav tako spominjajo priimki - Hrovat, Horvat, Horvatin, Skok, Smuk, Ulah, Vlašič, Bezjak, Bizjak, Vizjak, Matijašič, Lukežič, Arčon.
Turške vpade so vpletli tudi v pravljice
Redki so dogodki, ki so se tako globoko vtisnili v spomin ljudi in pustili v virih toliko pričevanj kot ravno turški vpadi. Postajali so predmet mitologije, prišli so v glasbo in slikarstvo, janičarske zgodbe, dramske uprizoritve. Tako se podoba strašnih Turkov zrcali v vsem dobro znanih pripovedkah. Peter Klepec se pred cesarjem izkaže v boju proti Turku, nato pa z eno roko prežene še vso turško vojsko. Martin Krpan se na Dunaju spopade z Brdavsom, ki ga pogosto upodabljajo kot Turka, pa tudi Kralj Matjaž je po nekaterih interpretacijah kmet Matjaž, ki je padel v boju proti turški vojski.
V 19. stoletju so turški boji dajali eno od trdnih podlag za krepitev nacionalne zavesti. In tudi France Prešeren je v Sonetnem vencu označil turške boje kot enega najbolj izstopajočih obdobij slovenske zgodovine. V času, ko se na Slovenskem oblikujejo politične stranke in posledično politični boj, pa beseda Turek znova oživi v pomenu najhujšega sovražnika. Z njo v govorih politiki označujejo svoje tekmece.
Prehodnost našega ozemlja pušča sledi
Ob vseh opustošenjih pa smo od njih dobili tudi nekatere danes nepogrešljive izdelke. Že v času vpadov so jih prinašali na svoje gradove poveljniki Vojne krajine kot odkupnine za ujetnike, še več pa jih je višji sloj prevzel v 18. stoletju, ko je zanimanje za Orient postalo del mode. Danes pa radi ob skodelici turške kave poležimo na zofi ali kupimo revije v kiosku, ki je bil prvotno paviljon ob palači turških mogotcev. Prehodnost našega ozemlja je ljudi pogosto izpostavila napadom in stoletnim bojevanjem, a hkrati je pustila neizbrisno sled.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje