Govorimo o mitraizmu, enem najmočnejših oziroma razširjenih verovanj v času rimskega cesarstva, ko so naselje na območju današnjega Ptuja imenovali Petoviona. Ta je bila v času cesarja Trajana v 1. stoletju n. št. največje rimsko mesto na današnjem slovenskem ozemlju. Cvetela je obrt, živahni sta bili gospodarska dejavnost in trgovina. Takšen razcvet je Petovioni omogočala zlasti ugodna lega, ki so se je zavedali že stoletja, saj se je tam mimo vila starodavna jantarna pot med Sredozemljem, Padsko nižino in Severnim morjem. Naselbina je ležala na križišču pomembnih vodnih in cestnih poti. Tedaj je bila Drava namreč plovna reka, ki je mesto povezovala navzgor in navzdol in vse to je pripomoglo k bogatemu razvoju trgovine.
"S tem lahko tudi sklepamo, da je bilo tu središče duhovne kulture, saj so sem prihajali vojaki različnih narodnosti, različni obrtniki, uradniki in vsak je svojo vero nadaljeval, saj rimsko cesarstvo ni bilo tako strogo glede tega in je dopuščalo marsikatero drugo religijo," nam je pojasnila Mojca Vomer Gojkovič, arheologinja in kustodinja iz Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož.
Prav na Ptuju se je ohranilo kar pet mitrejev, Mitri posvečenih svetišč, najstarejše v obdonavskih rimskih provincah je prav tisto na Spodnji Hajdini, kjer še danes navduši kip Mitre s čepico, ki vleče bika k daritvi. Mitraizem je bil, podobno kot številna druga verovanja, povezan z letnimi časi, vesoljem, astrologijo.

Verovanje, o katerem se ni govorilo
Vendar o mitraizmu danes žal ne vemo dosti, saj se o sami veri tedaj ni smelo kaj dosti govoriti, kaj šele pisati. Kot pojasnjuje Mojca Vomer Gojkovič, vemo, da je bil mitraizem razdeljen v sedem stopenj, ki so jih verniki spoznavali postopoma in iz ene stopnje prehajali v drugo, ob tej priložnosti pa postavili spomenik. Mitra se je rodil iz skale 25. decembra, torej na datum sončevega preobrata, ponovnega rojstva dneva, to je nekaj, kar poznamo tudi iz drugih religij, pojasnjuje Vomer Gojkovičeva.

Sam prostor mitreja je postavljen tako, da spominja na votlino, saj so bili prvi mitreji dejansko v votlini, kar pa na nižinskem koncu dravske doline ni mogoče. Zato so svetišča gradili kot rimske templje s stebri ob vhodu, notranjost pa razdelili v tri dele. Srednji del je bil poglobljen, stranska dva pa sta nekoliko višja.
Moški so imeli mitro, ženske nutricie
Ker so obredi v svetiščih potekali v zaprtih skupinah izključno moških posvečencev, se je verjetno vzporedno z mitraizmom pojavilo tudi ženskam namenjeno verovanje v nutricie - dojilje. Tem so plošče verjetno darovali takrat, ko so bili novorojeni otroci bolni in so najnežnejša otroška leta preživeli s pomočjo dojilj.
Mitraizem so k nam prinesli vojaki različnih legij in uradniki. Predvsem ga vežemo na vojsko, saj je ta vera poudarjala junaštvo, herojstvo in zahtevala je popoln celibat. Torej se niso smeli verniki tako kot tudi vojaki ne poročiti, pojasnjuje Mojca Vojmer Gojkovič.
Rimski vojaki so velikokrat korakali po ozemlju - ki ga danes poznamo kot slovensko - tudi trgovcem in uradnikom je bilo mamljivo, saj je njegova geografska lega nudila izrazito prehodnost. Ravno tu poteka vse od Marseilla v Franciji do Soluna v Grčiji najlažji in s tem tudi najkrajši prehod čez alpsko-dinarsko gorstvo, nekaj, kar so znali Rimljani posebej dobro izkoristiti v svojo korist. Za ozemlje so se začeli zanimati v prvi polovici 2. stoletja pred našim štetjem, ko so ustanovili kolonijo Akvilejo.
S kočijami po cestah, z ladjami po rekah
Od rimske dobe je bilo potovanje lažje in predvsem hitrejše. Ob glavnih, državnih cestah so veliki gradbeniki Rimljani zgradili tudi mrežo manjših vaških cest, ob katerih je stala vrsta cestnih in poštnih postaj, najpomembnejša verjetno današnje Trojane, takrat pa imenovane Atrans.

Tudi reke so bile polne plovil, s katerimi so prevažali večje tovore, saj je bilo to lažje in primernejše. Plovne so bile Sava, Drava, Kolpa, kljub kratkemu toku pa je bila pomembna tudi Ljubljanica, vodna pot prazgodovine, o kateri pripoveduje celo slavni mit o argonavtih.
Ozemlje na prepihu
Vendar prehodnost ni prinesla le razcveta, ampak tudi izpostavljenost ozemlja vojaškim spopadom in novim zavojevalcem. Kar nekaj pomembnih bitk je v času rimskega imperija potekalo na danes slovenskem ozemlju. Prav pri Petovioni se je leta 388 zmage veselil krščanski cesar Teodozij, ki je s svojimi silami premagal uzurpatorja Maksima. Ena največjih bitk v rimski zgodovini in hkrati največji vojaški spopad na zdajšnjem slovenskem ozemlju v antiki pa je potekal pri Fluviju Frigidu. Leta 394 je v tej bitki prav tako slavil Teodozij, ki je premagal pogana Evgenija in znova združil cesarstvo.
Prav ceste, po katerih so Rimljani širili svojo vojaško moč in civilizacijo, so stoletja pozneje olajšale pot ljudstvom, ki so vse bolj oslabljenemu imperiju zadajale dodatne smrtne rane. Niti poseben obrambni sistem julijskoalpskih zapor, ki so ga zgradili Rimljani, da bi preprečili dostop barbarskih plemen v Italijo, ni obvaroval veličastnega cesarstva in večnega mesta. Ravno tu so prikorakali germanski Vizigoti in Huni, ki so s slavnim Atilo na čelu požgali Akvilejo in več drugih naselij v severni Italiji.

Z novo dobo, polno negotovosti in strahu, kot je nekoč razočarano pisal sv. Hieronim, so prihajala tudi nova verovanja. Začetek konca zgodbe mitraizma se je začel že dolgo nazaj, po tolerančnem ediktu leta 313 so počasi usahnili mitreji, verstvo pa se je obdržalo vse do prevlade krščanstva.