Raziskovalka in umetnica Joana Moll (Barcelona, 1982) je projekt Carbolytics razvila pod okriljem platforme za sodobno raziskovalno umetnost konS v produkciji Aksiome in v sodelovanju z raziskovalci barcelonskega superračunalniškega centra (Barcelona Supercomputing Centre). Poimenovanje projekta Carbolytics, ki med drugim opominja, da energetski in okoljski davek praks spletnega nadzora ostajata narazkrita, je skovanka iz besed carbon (ogljik) in analytics (analitika).

Za zbiranje podatkov se uporabljajo t. i. sledilne tehnologije, med katerimi so – ko je govor o uporabi brskalnikov – najbolj znani brskalniški piškotki, ki pa jih je mogoče razvrstiti v več kategorij. Na splošno so piškotki besedilne datoteke, ki jih na naprave, s katerimi se povežemo na splet, namestijo spletne strani, ki jih obiščemo. Te datoteke vsebujejo niz kode za identifikacijo naprave kot namestnika določenega uporabnika in zakodiran zapis njegovih dejanj. Piškotki se predvsem uporabljajo za ciljano oglaševanje.

"Zlata jama, ki poganja splet"
Joana Moll je skozi raziskavo v okviru projekta Carbolytics, ki jo je izvedla z ekipo sodelavcev, odkrila več kot 21 milijonov piškotkov ob enkratnem obisku spletnih strani, ki pripadajo več kot 1200 različnim podjetjem. To se v povprečju prevede v 197 bilijonov piškotkov na mesec, kar povzroči 11.442 ton izpustov ogljikovega dioksida na mesec. Vendar kot izpostavlja, ta številka odraža zgolj promet z brskalniškimi piškotki, ne pa tudi drugih orodij za vedenjsko oglaševanje. Po ocenah raziskovalcev je dejanska količina izpustov zaradi tehnologij sledenja bistveno višja.

Izdatki za oglaševanje po vseh platformah so lani znašali 700 milijard evrov, za letos pa se pričakuje, da se bodo zvišali za deset odstotkov. V letu 2020 je 97,9 odstotka Facebookovih svetovnih prihodkov in 80 odstotkov Googlovih svetovnih prihodkov prišlo iz oglaševanja, letos pa bodo Facebook, Google in Amazon obvladovali od 80 do 90 odstotkov trga (brez upoštevanja Kitajske). Kot je Tim Hwang zapisal v knjigi Subprime Attention Crisis: Advertising and the Time Bomb at the Heart of the Internet (2020), je oglaševalska tehnologija primarni poslovni model ekosistema podatkovne ekonomije oziroma kar "zlata jama, ki poganja splet".

Kolektivni obstoj piškotkov in izpusti ogljikovega dioksida
Projekt Carbolytics ponuja način razumevanja kolektivnega obstoja piškotkov in njihovega pomena z vidika izpustov ogljikovega dioksida, ki ga proizvedejo zunanji izvajalci. Kakšen je torej potek raziskovanja? Za potrebe tega projekta ustvarjeno programsko orodje najprej obišče vsako izmed milijon najbolj obiskanih spletnih strani. Računalnik, na katerem se izvaja ta program, prejme piškotke, ki jih vsiljujejo spletne strani. Računalnik nato prešteje število piškotkov vsakega gostitelja, organizacije, domene in kategorije spletne strani. Nato program izračuna, koliko energije je porabljene za pošiljanje, hranjenje in pridobivanje vsakega od piškotkov. Z uporabo teh informacij lahko približno izračuna, koliko ogljikovega dioksida ustvari vsak piškotek, vsak povprečni uporabnik spleta, vsako podjetje, vsaka domena ...

Gre za kompleksne izračune količin izpustov ogljikovega dioksida zaradi tehnologij sledenja, ki so bili deležni tudi kritik različnih strani. Te so šle predvsem v smeri, da več podatkov ne poviša energetskega davka. A Joana Moll izpostavlja, da "večina kritikov upošteva le storilnost podatkovnega središča in njegove najbližje infrastrukture ter tako iz enačbe izpušča vse naprave, ki omogočajo ustvarjanje vseh teh podatkov. Da se ustvari več podatkov, je potrebnih več naprav, ki jih ustvarjajo. In to je tista postavka, ki jo večina kritikov spregleda." Metaforično povedano, to pomeni, da "če na razstavo pride več obiskovalcev, vam ne bo na samem razstavišču zaradi tega tega prižgati več luči, a je iz enačbe izpuščeno vprašanje kvantificiranja tega, kako so obiskovalci prišli na to lokacijo".

Globalni aparat za zbiranje podatkov potrebuje nepregledno veliko virov, vendar podjetja le redko razkrijejo informacije o okoljskem odtisu tovrstnih dejavnosti. Namen projekta Carbolytics je zato med drugim tudi povečanje ozaveščenost in pozivati k ukrepanju glede negativnih vplivov vseprisotnega nadzora v ekosistemu oglaševalske tehnologije (ang. advertisement technology oziroma AdTech), s čimer je mogoče zagotoviti novo perspektivo obravnavanja družbenih in okoljskih stroškov teh netransparenih praks zbiranja podatkov spletnih uporabnikov. Kot opominja Joana Moll, lahko "govorimo o nekakšnem skrivnem življenju brskalnika, saj ne vemo, kaj se dogaja onkraj uporabniškega vmesnika".

Tudi oblaki potrebujejo fizično infrastrukturo
Povprečni uporabniki spleta nismo zares seznanjeni z razsežnostmi spletnega nadzora in visokih okoljskih stroškov, ki jih ta prinaša. "Prav to nepoznavanje me je spodbudilo k raziskovanju. Splet je največji ekosistem oziroma infrastruktura, kar jih je človeštvo zgradilo, a je kljub temu zelo nevidna. Opravka imamo z metaforo oblaka, ki ne razloži najbolje, kaj splet dejansko je splet, oziroma celo zamegli pogled na njegovo pravo naravo. Veliko sem se posvečala praksam spletnega nadzora in spletnim transakcijam, pri čemer sem ugotovila, da gre za širše vprašanje. Opravka imamo namreč tudi z okoljskim vplivom vsega tega procesiranja podatkov in podatkovne ekonomije. Na prvi pogled lahko menimo, da tovrstni procesi nimajo nobenega okoljskega vpliva, saj se vse dogaja v oblaku, vendar je to povsem napačen sklep. Imajo velik vpliv, a ga ni mogoče prav zares izmeriti," pravi Joana Moll.

Postavlja se vprašanje, do katere mere podcenjujemo razsežnosti fizičnega obstoja spleta, torej dejanske fizične infrastrukture. "Podatkovna središča zavzemajo ogromne količine prostora. Tista, ki so največjega obsega, lahko zavzemajo tudi površine, na katere bi lahko postavili denimo 24 nogometnih igrišč, in se seveda ves čas še dodatno širijo, saj tudi uporabljamo vse več naprav. Samo zamislite se, koliko več naprav poseduje zdaj večina posameznikov v primerjavi z njihovim številom zgolj deset let prej. Navsezadnje tudi omrežje 5G zahteva vpeljavo večje količine novih naprav."

Kot je v svojem članku, naslovljenem Analiza, razkrivanje in dodajanje: estetska in ekološka logika Carbolytics Joane Moll, poudaril Matthew Fuller, je poglavitni interes oglaševalskih podjetij, ki vodijo glavne platforme (npr. Google in Facebook), izziv najti tako rekoč vroči trenutek, "ko se nekaj, kar se registrira kot nekdo, odloči nekaj kupiti. Če preverite nekaj strani, da bi poiskali najugodnejšo ceno nečesa, so ti premiki od strani do strani pogosto vidni prek piškotkov 'tretjih oseb'." Gre torej za piškotke, ki jih ne ustvarita spletna stran ali uporabnik, temveč posrednik. "Poleg glavnih platform obstaja na desetine podjetij, ki upravljajo take piškotke po vsem svetu. Omogočajo kartiranje vedenja uporabnikov, upoštevaje številne strani, okna, naprave in druge dejavnike. Ker ti piškotki prispevajo k oblikovanju cen, bi lahko rekli, da je mit nevidne roke trga zamenjala realnost delno vidnega piškotka," je še zapisal Fuller in poudaril, da je "prva tehnična specifikacija za piškotke, ki jo je razvilo podjetje Netscape, posebej predvidela tako uporabo in jo odsvetovala".

Prakse spletnega nadzora lahko z več vidikov označimo za zlorabljajoče poslovne modele. Kot pravi Joana Moll, oglaševalska tehnologija "v osnovi ekstrahira vse od uporabnika in mu prav ničesar ne da v zameno. Tudi to ekstrahiranje poteka brez uporabnikove privolitve, v Evropski uniji je sicer že nekaj let v veljavi GDPR, ki uporabnika vpraša za soglasje, a gre za precej bedno prakso, saj ne vemo prav zares, s čim natanko soglašamo s to privolitvijo. Soglašamo torej, da se lahko uporabijo naši podatki, a ne vemo, kako bodo uporabljeni, kje bodo uporabljeni, do kdaj se jih bo uporabljalo, za katere namene se jih bo uporabljalo, kdo bo imel koristi od njihove uporabe, še posebej ekonomske koristi."

Dodajanje kolektivne ravni individualno osnovani digitalni pripovedi
Raziskovalni del projekta Joane Moll in njenih sodelavcev pa poganja tudi želja po vplivanju na spremembo zakonodaje v smeri, da bi ta obvezovala podjetja k razkritju podatkov in bi bili uporabniki torej zares seznanjeni s tem, kaj se dogaja, ko uporabljamo splet. Na spletu pa dejansko poteka tudi nezakonita preprodaja piškotkov, ki kupcu določenega piškotka omogoči identiteto premijskega uporabnika določene platforme (denimo glasbenega zbiralnika Spotify).

"Podatke, ki jih naberemo, in nasploh naše raziskave objavljamo tudi z namenom pomaganja zagovorniškim skupinam, saj lahko z njimi podkrepijo svoje zahteve. Nasploh je eden od osrednjih namenov projekta Carbolytics dodajanje še ene ravni k temu, kar je praviloma individualno osnovana digitalna pripoved. Tej pripovedi želimo vsekakor dodati še kolektivno raven okoljskih sprememb. Menim, da veliko ljudi tega dvojega preprosto ne povezuje, zato se mi zdi pomembno izpostavljati te povezave. Gre za osnovni poslovni model spleta," pravi sogovornica.

In kot še dodaja, je najpresenetljivejše spoznanje, do katerega so prišli skozi ta projekt, pravzaprav "hitrost, s katero potekajo ti procesi. Vse te ekonomije se ustvarjajo tako naglo, da jim preprosto nismo sposobni slediti in je zato zelo težko vzpostaviti strategije za njihovo regulacijo. Na mikroravni pa me je najbolj presenetilo spoznanje, do katerega smo prišli ravno v okviru projekta Carbolytics, da je tretji najhujši piškotek z vidika onesnaževanja okolja prav piškotek, ki ga aktiviramo in s tem prenesemo v svojo napravo, ko podamo soglasje za uporabo svojih podatkov."

Skozi raziskavo kategorij piškotkov tehnoloških gigantov so pri njih "zaznali veliko neznanih piškotkov, zaznali smo torej veliko takšnih besedilnih datotek, ki smo jih sicer lahko identificirali kot piškotke, ni pa nam jih uspelo kategorizirati. Naslednja velika skupina piškotkov tehnoloških gigantov pa sodi v kategorijo oglaševalskih piškotkov," še doda sogovornica.

Pri podjetjih sicer obstaja želja po večji trajnostni naravnanosti, ki zahteva zmanjševanje energetskega davka, a hkrati obstaja tudi želja po vse večji učinkovitosti. Joana Moll tako izpostavlja, da imamo opravka s t. i. Jevonsovim paradoksom, po katerem izboljšava energetske učinkovitosti praviloma zmanjša stroške energije, vendar to pomeni, da namesto, da bi se poraba te energije zmanjšala, se bo ta povečala. Novi izumi oziroma naprave tako pravzaprav vodijo v večjo porabo energije, čeprav so bili nemara ustvarjeni z nasprotnim namenom.