Umrl je britanski pisatelj Martin Amis, mojster črnega humorja in satire

Avtor uspešnic Hiša srečanj in Časovna puščica

Umrl je Martin Amis, ki je s svojimi eruditskimi, s črnim humorjem prežetimi romani, ki so secirali tabloidno kulturo in potrošniške ekscese, v osemdesetih in devetdesetih letih prerodil britansko književnost. Star je bil 73 let.

"Vsak kadilec bo razumel, če rečem, da imaš po prvi jutranji kavi hlipav, moledujoč pritisk v pljučih, ki kričijo po prvi cigareti tistega dneva – in podobno je z mojo željo po pisanju. Precej telesna potreba je." Foto: EPA

Martin Amis je v petek na svojem domu na Floridi umrl zaradi posledic bitke z rakom na požiralniku – iste bolezni, ki je bil leta 2011 usodna za njegovega tesnega prijatelja, Christopherja Hitchensa.

Velja za enega od najbolj cenjenih britanskih piscev svoje generacije: Amis, Salman Rushdie, Ian McEwan in Julian Barnes so bili v osemdesetih letih stebri britanske literarne scene. Z romanom Časovna puščica (Time's Arrow, 1984) se je uvrstil v ožji izbor za Bookerjevo nagrado. Med njegovimi znanimi romani so poleg tega še "zeitgeistovski roman osemdesetih" Denar in Hiša srečanj, pa tudi (v slovenščino neprevedeni) London Fields in avtobiografija Experience.

"Privzdignjen slog za opisovanje pritlehnih stvari"
Najbolj reprezentativen segment njegovega opusa je t. i. "londonska trilogija", ki jo tvorijo romani Money: A Suicide Note (1985), London Fields (1990) in Information (1995). "Poskusil sem ustvariti privzdignjen slog za opisovanje pritlehnih stvari: celega sveta hitre prehrane, pornorevij, seksšovov," je pojasnil leta 1985. "Pogosto me obtožujejo, da se osredinjam samo na gnusno in vulgarno plat življenja, ampak zdi se mi, da sem pri tem precej sentimentalen. Vsakdo, ki bere tabloide, bo naletel na veliko hujše reči."

Časovno puščico je v slovenskem prevodu Nine Grahek Križnar v devetdesetih izdala Cankarjeva založba, Hišo srečanj pa v prevodu Primoža Trobevška založba Modrijan.

Po romanu The Zone of Interest, ki govori o ljubezni v Auschwitzu, so posneli tudi film, ki ga prav te dni predstavljajo na filmskem festivalu v Cannesu.

Avtorja 14 romanov, dveh zbirk kratke proze in osmih neproznih zbirk Amisa so bralci revije Book pred leti uvrstili med 20 najboljših sodobnih britanskih piscev.

Slavni sin še slavnejšega očeta
Martin Amis se je rodil leta 1949 v Oxfordu, se nato šolal v Veliki Britaniji, Španiji in ZDA, doštudiral pa britansko književnost na Oxfordu. Njegov oče je bil veliki pisatelj Kingsley Amis, toda Martin je zasluge za svojo ljubezen do književnosti pripisoval mačehi, pisateljici Elizabeth Jane Howard, ki naj bi s seznamom bralnih priporočil v najstniških letih v njem zbudila ljubezen do knjig.

"Ugotavljam, da ljudje moje pisanje jemljejo precej osebno. Zanimivo je, kadar se udeležiš kakega literarnega dogodka z drugimi pisatelji in si ogleduješ, kake vrste ljudje se zbirajo ob vsakem od njih ... Pred mizo Juliana Barnesa se delajo vrste relativno premožnih ljudi, karieristov. Moja vrsta je polna sluzavcev s podivjanim pogledom, ki zelo intenzivno strmijo vame, kot da imam zanje kako posebno sporočilo. Kot da sem brez dvoma moral vedeti, da me berejo, da je ta diada ali simbioza med bralcem in pisateljem tako močna, da je to zavedanje nekako prišlo do mene." Foto: EPA

Njegov prvi roman, The Rachel Papers (1973), je izšel, ko je bil pomočnik urednika Timesove literarne priloge. Leta 1974 je zanj prejel nagrado Somerseta Maughama in leto pozneje je izdal komični roman Dead Babies. Dve leti je bil literarni urednik časopisa New Statesman in v tem času izdal roman Success.

Amisov oče je bil Kingsley Amis, ki je pripadal generaciji "jeznih mladih mož" – pisateljem v petdesetih letih 20. stoletja, ki so izvirali iz delavskega ali srednjega razreda. Oče in sin sta si bila blizu, a sta se v marsičem razhajala. Amis starejši se je ob vzponu Margaret Thatcher politično usmeril k desnici, sinova levičarska stališča pa javno odpisal kot "v nebo vpijoč nesmisel". Njuno domnevno rivalstvo je britanske medije zelo zanimalo, še posebej, ko je Kingsley zavrnil povabilo Narodne galerije portretov, da bi s sinom pozirala skupaj. Foto: EPA

Amisa je stroka pogosto primerjala z njegovim očetom, Kingsleyjem Amisom, ki je Bookerjevo nagrado osvojil z romanom The Old Devils (1986). Amisu mlajšemu ta veliki met nikoli ni uspel, čeprav je bil enkrat v širšem izboru (Yellow Dog, 2003), enkrat pa med petimi nominiranci, za roman Časovna puščica (1991), ki zgodbo nacističnega vojnega zločinca pripoveduje v obratnem vrstnem redu.

Martin Amis je bil tudi vplivna javna osebnost. Leta 2002 je izdal zgodovinsko delo Koba the Dread: Laughter and the Twenty Million, v katerem obravnava obdobje Stalinove velike čistke. Izdaja je dvignila prah, ker je avtor v njej (sicer svojega prijatelja) Christopherja Hitchensa obtožil, da goji simpatijo do Stalina in komunizma. Hitchens je udaril nazaj s člankom v Atlanticu, a njun zasebni odnos menda zaradi tega ni bil ogrožen. "Imela sva odraslo izmenjavo mnenj, večinoma v tisku, in to je to," je Amis komentiral leta 2007. "Moje prijateljstvo s Hitchem je bilo vedno kot jasno nebo brez oblačka." Ko je Hitchens leta 2011 umrl, je stari prijatelj tudi govoril na njegovem pogrebu.

Mojster spornih izjav
Leta 2006 je bil Amis obtožen islamofobije, ker je v nekem intervjuju izjavil, da "definitivno obstaja težnja, reči ... muslimanska skupnost bo morala trpeti, dokler ne uredijo svoje situacije". Leta 2020 je za Guardian komentiral, da "brez dvoma obžaluje svoje besede": "Še tisti dan do poldneva sem nehal verjeti to, kar sem izjavil."

Nekoč je pozval tudi k ustanovitvi "kioskov za evtanazijo", kar bi rešilo britanski problem starajoče se populacije, in se zelo javno razšel s svojim založnikom, ker mu niso hoteli plačati 500 tisoč funtov predujma za roman The Information. Tudi to odločitev je pozneje obžaloval.

Amisovo zadnje izdano delo je bila knjiga Inside Story (2020), ki jo je organizacija National Book Critics’ Circle nominirala za svojo nagrado. Gre za "romaneskno avtobiograijo", ki je nastajala zadnjih 20 let in v katero je avtor vključil nasvete za pisanje, pa tudi svoje spomine na Hitchensa, Saula Bellowsa in Philipa Larkina.