Novico o glasbenikovi smrti je sporočila založba Spoon Records, ki jo je leta 1980 ustanovila menedžerka zasedbe Can Hildegard Schmidt. V zapisu niso razkrili vzroka smrti, a je znano, da so Suzukiju leta 2014 diagnosticirali raka debelega črevesa. Raka so mu sicer prvikrat diagnosticirali že, ko mu je bilo 33 let.

V iskanju hipijevskega življenja na evropskih tleh
Glasbenik s pravim imenom Kenji Suzuki se je rodil 16. januarja 1950 v Kobeju na Japonskem. V poznih 60. letih preteklega stoletja se je odpravil v Evropo v želji, da zaživi v hipijevskih komunah in tako je končal v Nemčiji. Basist Holger Czukay in bobnar Jaki Liebezeit sta ga opazila, ko je nastopal pred eno izmed münchenskih kavarn ter ga povabila, da se pridruži zasedbi, ki jo je kot ustanovni član sestavljal še klaviaturist Irmin Schmidt.

Zasedbo Can so kot navdih za svoje ustvarjanje med drugim navajali David Bowie, Radiohead, Talking Heads in številni drugi.

Pred Suzukijevo pridružitvijo so Can posneli le en album s prvotnim ameriškim vokalistom Malcolmom Mooneyjem, in sicer Monster Movie v letu 1969. Že v naslednjem letu je izšla plošča Soundtracks s Suzukijem na vokalih, leto pozneje pa še album Tago Mago. Njegov vokal je največji pečat pustil na albumu Ege Bamyasi iz leta 1972, na katerem sta med drugim skladbi Vitamin C in Spoon. Ege Bamyasi sicer velja za prebojni album te zasedbe. Suzuki je s Can nato posnel le še eno dolgometražno ploščo – Future Days v letu 1973 in je nato še istega leta zapustil zasedbo.

Slovo le malo pred izidom leta 1973 posnetega koncertnega albuma
Prav za letošnji 23. februar pa je pri novi evropski založbi Mute and Future Days – sicer hčerinska založba Spoon Records – napovedan izid koncertnega albuma zasedbe Can, naslovljen Live in Paris 1973. Suzuki se je od zasedbe poslovil le nekaj mesece po tem pariškem koncertu. Gre sicer za kronološko najzgodnejšega, a četrtega v seriji njihovih koncertnih izdaj, saj so pred njim že izšle Can Live in Brighton 1975, Can Live in Stuttgart 1975 in Can Live in Cuxhaven 1976.

Slovo od glasbe in priključitev Jehovovim pričam
Po odhodu iz zasedbe Can se je Suzuki zapisal precej drugačnemu življenjskemu slogu. Pridružil se je namreč Jehovovim pričam in približno desetletje preživel popolnoma ločen od glasbe. Ko se je le znova vrnil v glasbene sfere, je nastopal po vsem svetu z različnimi lokalnimi glasbeniki, ki so se v okviru turnej imenovali Damo Suzuki's Network. Skozi naslednja desetletja je posnel številne izdaje tako z Damo Suzuki's Network kot samostojne.

Pred desetletjem tudi gostovanje na Sajeti
Suzuki je bil med drugim tudi osrednji glasbenik 15. Kreativnega tabora Sajeta v letu 2014, kjer je nastopil z nemškim triom mlajše nemške usmeritve krautrocka, imenovanim Camera.

S soavtorjem Paulom Woodsom je leta 2019 izdal knjigo spominov I Am Damo Suzuki. Tri leta pozneje je v intervjuju za časopis Guardian dejal, da ga "ne zanima oklepanje preteklosti. (...) Ker je ne morem spremeniti. Če tega ne morem spremeniti, ne želim preživljati časa tam. Rad preživljam čas v sedanjosti, ker lahko tam ustvarim nekaj novega, v preteklosti pa ne morem." V istem letu je režiserka Michelle Heighway o njem posnela dokumentarni film, naslovljen Energy.

Sorodna novica Poslovil se je bobnar Jaki Liebezeit, "pol človek, pol naprava"

Damova prijazna duša in predrzen nasmeh ... ter fantastičen špil
"Njegova brezmejna ustvarjalna energija se je dotaknila toliko ljudi po vsem svetu, ne samo s Can, ampak tudi z njegovo turnejo Network Tour, ki je zajela vse celine. Damovo prijazno dušo in predrzen nasmeh bomo za vedno pogrešali," so Damu Suzukiju zapisali v slovo pri založbi Spoon Records.

Pred Suzukijem so umrli že trije člani zasedbe Can: ustanovna člana Jaki Liebezeit (1938–2017) in Holger Czukay (1938–2017), pa tudi poznejši kitarist Michael Karoli (1948–2001). Suzuki se bo tako "pridružil Michaelu, Jakiju in Holgerju za fantastičen špil!" so še zapisali pri založbi.