Smrt Françoise Hardy je potrdil njen sin, glasbenik Thomas Dutronc. Na Instagramu je objavil fotografijo sebe z mamo in preprost pripis "Maman est partie" (Mama je šla).

Borka za pravico do dostojne smrti
Glasbenica se je zadnjih 20 let borila z limfomom in redno prestajala obsevanja in druge oblike zdravljenja. Leta 2015 se je njeno stanje tako poslabšalo, da so jo dali v umetno komo, vse od takrat pa je imela težave z govorom, dihanjem in požiranjem. Leta 2021 je javno izrazila svojo podporo evtanaziji, češ da je "nehumano", da Francija pri tem postopku ljudem ne pomaga.

Françoise Hardy je na svet prišla v najhujši vojni vihri, sredi bombnega napada na okupirani Pariz leta 1944. Odraščala je sama z mamo; pri šestnajstih letih je v dar dobila kitaro in začela pisati pesmi. Kmalu je začela nastopati v živo in hoditi na avdicije po založbah. Leta 1961 je podpisala pogodbo z Disques Vogue.

Francozi vzljubijo "yé-yé" pesmi
Pod vplivom balad, ki so jih prepevali stari mački francoskega šansona, pa tudi novejših, modernejših slogov popa in rokenrola, je Françoise Hardy postala ena glavnih predstavnic sloga yé-yé, ki je prevladal v francoski popularni glasbi sredine 20. stoletja. Ime je dobil po britanskih skupinah, ki so v svoje pesmi radi tlačili medmet “yeah”, kar je s pridom izkoristila tudi Hardy. Eno svojih zgodnjih uspešnic, La Fille Avec Toi, je začela z angleškim verzom “Oh, oh, yeah, yeah.”

Njen prvi veliki hit je bila leta 1962 balada Tous les garçons et les filles, ki jo je prodala v več kot dveh milijonih in pol izvodov. Potem se je na vrh francoskih lestvic povzpela še s singloma Je Suis D’Accord in Le Temps de L’Amour. Leta 1963 je na tekmovanju Evrovizije zastopala Monako in se uvrstila na peto mesto.

Ko je njena slava prerasla meje domovine, je začela svoj glasbeni katalog širiti še na druge jezike, predvsem angleščino. Leta 1964 je svojo pesem Dans le Monde Entier prenesla v All Over the World in se uvrstila še na britanske lestvice. Vseeno pa je bila vedno najuspešnejša v Franciji, Italiji in Nemčiji. Ena njenih največjih uspešnic je bila balada Comment te Dire Adieu (1968), za katero je besedilo napisal Serge Gainsbourg, pred njo pa jo je posnela že Vera Lynn (kot It Hurts to Say Goodbye).

Veste, kako je ime dobila znamka Comme des Garçons?
Françoise Hardy je bila predmet oboževanja tudi zaradi svoje lepote in izčiščenega, elegantnega sloga oblačenja, ki je postal sinonim za "ležerni šik" francoske mode 20. stoletja. Muza je bila za številne oblikovalce, tudi za Yvesa Sainta Laurenta in Paca Rabanna, delala je z vodilnimi modnimi fotografi, kot so bili Richard Avedon, David Bailey in William Klein. Pozneje je oblikovalka Rei Kawakubo svojo znamko Comme des Garçons poimenovala po verzu ene od pesmi Françoise Hardy.

Nobeno presenečenje ni, da je bila glasbenica tudi predmet oboževanja več rockerskih ikon šestdesetih let, tudi Rolling Stonesov in Davida Bowieja. Bob Dylan je v ovitek svojega albuma Another Side of Bob Dylan (1964) napisal pesem o njej, ki se je začela z besedami: "Za Françoise Hardy, na bregu Sene, orjaška senca Notre Dame me skuša zgrabiti za nogo ..." (Ob njunem prvem srečanju jo je nato neuspešno skušal zapeljati s komadomI Want You.)

Za sodelovanje so jo snubili tudi najuglednejši filmski režiserji, med njimi Jean-Luc Godard, Roger Vadim in John Frankenheimer.

Zaradi spora okrog financ je glasbenica leta 1970 zapustila založbo Disques Vogue in podpisala triletno pogodbo s Sonopresse. Sledilo je ustvarjalno bogato obdobje, v katerem je sodelovala z brazilskim zvezdnikom Tuco (La Question, 1971) in snemala v več jezikih, a njena zvezda je postopoma ugašala in po izteku pogodbe ji te niso podaljšali.

V sedemdesetih se je tako posvetila predvsem družini, ki sta si jo ustvarila z igralcem in glasbenikom Jacquesom Dutroncom. Na sceno se je leta 1977 vrnila z albumom Star; v tem obdobju se je poskušala približati trendom diska, funka in elektronskega popa. Leta 1988 je album Décalages izdala kot "svoj poslednji album", a se je nato vrnila še leta 1996 s temačnejšnim rockom na albumu Le Danger. Sledilo je še šest albumov, resnično zadnji je bil leta 2018 Personne D’Autre.

Z Dutroncom sta postala par leta 1967 in se poročila leta 1981, kar je bila po njenih besedah "zgolj nezanimiva formalnost". Razšla sta se leta 1988, a do konca ostala v tesnih odnosih.