Pri tem je šlo sicer za več kot zgolj za vprašanje estetike in moralne neoporečnosti, vendar je bilo še vedno obravnavano veliko manj resno kot odkloni v veri, ideologiji in odnosu do oblasti.

V tem poltretjem stoletju so med prepovedanimi deli prevladovali spisi v nemščini in latinščini, med deli slovenskih reformacijskih piscev pa je bilo na Index librorum prohibitorum uvrščenih največ knjig Primoža Trubarja in njegovih somišljenikov, ki so se zavzemali za reformiranje Cerkve in širjenje osnovne pismenosti med slovenskimi rojaki – z izjemo Dalmatinove Biblije, ki jo je z dovoljenjem smela uporabljati tudi katoliška duhovščina.

Literarni zgodovinar Luka Vidmar, urednik in soavtor zbornika Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe, je k sodelovanju povabil pet raziskovalcev in tri raziskovalke. Nina Ditmajer poroča o prepovedanih knjigah v samostanskih knjižnicah na južnem Štajerskem od zgodnjega srednjega veka naprej. Obravnava knjižnice kapucinov, minoritov, dominikancev in frančiškanov in opozarja na usodo njihovih knjig, ne le prepovedanih, zlasti po posegih Jožefa II. in nemški okupaciji.

Urednik Luka Vidmar se je posvetil percepciji del Ferranteja Pallavicina na Kranjskem. Plemič iz Piacenze je pozornost sestavljavcev Indexa pritegnil z napadi na papeža Urbana VIII. Z zvijačo so ga leta 1643 zvabili v Francijo ter ga v Avignonu prijeli in obglavili. Njegova dela so kljub temu ponatiskovali, zlasti pa je po njegovih ljubezenskih, celo erotičnih spisih segalo tudi plemstvo na Kranjskem; med najbolj znanimi bralci sta bila baron Valvasor in predsednik operozov, grof Janez Krstnik Prešeren.

Monika Deželak Trojar razkriva delo zgodovinarja in pridigarja Schönlebna, ki se je v sedemdesetih letih 17. stoletja predvsem s spisi, v katerih je nepopustljivo, srdito, tudi žaljivo do nasprotnikov zagovarjal dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju, znašel na Indeksu in se po tem umaknil v anonimnost.

Boris Golec, raziskovalec, ki je ovrgel že več dolgo veljavnih netočnih podatkov o Valvasorjevem življenju, niza in pojasnjuje razloge za samocenzuro v Slavi vojvodine Kranjske. Primeri segajo od olepševanja resnice do zavestnega zamolčevanja ali spreminjanja dejstev pri opisovanju svoje rodbine in samega sebe (na primer z navajanjem baronskega stanu), pri raziskovanju identitete drugih oseb (o njih je neprijetne podrobnosti praviloma omenjal le, če je rodbina že izumrla), pri obravnavi obdobja reformacije in protireformacije ter pri prikazu pravne podobe dežele Kranjske.

Sorodna novica Prepovedane knjige na Slovenskem in kako so kljub cenzuri dosegle svoje bralce

Matija Ogrin piše o dolgo pozabljenih poznobaročnih slovenskih rokopisih in literarni tradiciji v primežu razsvetljenske formalne ali neformalne cenzure. Uvrstitev posameznih avtorjev na državne indekse je onemogočala tiskanje velikega dela slovenskega baročnega krščanskega slovstva, tako da se je to duhovno izročilo vse do 19. stoletja lahko ohranjalo in širilo le v rokopisnih prepisih.

Andrej Pastor dopolnjuje Ogrinov pregled s prikazom cenzure na Kranjskem, ki je imela pod razsvetljenim reformatorjem Jožefom II. tudi funkcijo vzgojne institucije. Cenzurni red iz leta 1781, ki je dovolil tudi kritike na cesarjev račun, je prepovedoval zlasti dela, ki so širila vraževerje in malikovanje svetnikov, njihovim avtorjem pa je nalagal visoke denarne kazni. Baron Zois je imel v tem času, ko je v Ljubljani že delovalo več založnikov in knjigotržcev, najbogatejšo knjižnico na Slovenskem in v njej tudi vrsto prepovedanih del.

Sonja Svoljšak piše o prisotnosti oziroma odsotnosti filozofsko ter politično spornih in prepovedanih francoskih, angleških in ameriških avtorjev v Licejski knjižnici v Ljubljani do leta 1848, pri čemer je imela največji delež prav odkupljena Zoisova knjižnica.

Marko Juvan v prispevku Cenzor in literarno polje – Kopitar, Čop in Krajnska čbelica obravnava zaostritev cenzure po nastopu cesarja Franca I. v popoln preventivni nadzor nad vsemi tisku namenjenimi vsebinami v vseh jezikih monarhije. Veljal je do marčne revolucije, razmere pri nas pa vzorčno prikazuje spopad za objavo Prešernovih pesmi v almanahu, po Juvanovih besedah mitološko epizodo iz slovenske literarne zgodovine, v kolektivni spomin zapisano kot enostranska obsodba starokopitnega cenzorja, ki ni prepoznal pesnikove veličine.

Marijan Dović na koncu povzema razvoj cenzure v obravnavanem obdobju in se posebej posveča cesarskemu nadzoru nad slovensko literaturo v "podaljšanem" 19. stoletju – od francoske revolucije do prve svetovne vojne. Sega od Linhartovih težav s Poskusom zgodovine in z Matičkom, katerega uprizoritve ni doživel, prek zapornih kazni za začetnike slovenske periodike do zaplembe Cankarjeve Erotike in njenega ponatisa pri Schwentnerju, ki od avtorja ni, tako kot prvotni založnik, zahteval izločitve inkriminiranih pesmi. Tudi Hlapci niso bili uprizorjeni leta 1909, ko so nastali, temveč prvič šele deset let pozneje, po avtorjevi smrti, v Trstu.

Iz oddaje S knjižnega trga.