Če v umetnosti Zahoda Giotto velja za očeta modernega slikarstva, pa je v tradiciji Bizanca v istem obdobju, a v popolnoma drugačnem duhu ustvarjal nič manj pomemben umetnik, znan kot Manuel Panselinos. O njegovem življenju umetnostna zgodovina ne ve ničesar – še več, strokovnjaki se strinjajo, da je ime najverjetneje samo vzdevek, ki je na neki točki popolnoma izrinil ime umetnika, ki ga je nosil. Po najnovejših ugotovitvah je bil to morda Ioannis Astrapas iz Soluna.

Bizantinsko umetnost, ki jo lahko občudujemo v cerkvah Grčije, Srbije in drugih pravoslavnih držav, zaznamujejo podaljšane silhuete svetnikov, skoraj kubistične upodobitve gora in lik Marije s predirljivim pogledom. Dela, ki jih pripisujemo Manuelu Panselinosu in so nastala v poznem 13. in zgodnjem 14. stoletju, veljajo za najsijajnejše stvaritve imperija, ki je cvetel od padca Rima pa vse do turške pokoritve Konstantinopla sredi 15. stoletja.

Grška stroka je od nekdaj sklepala, da je umetnikovo ime, ki v dobesednem prevodu pomeni "polna luna", v resnici samo vzdevek za enega od članov t. i. makedonske slikarske šole, ki je imela sedež v Solunu. Grški redovnik in lingvist Cosmas Simonopetritis je "Panselinosa" pred kratkim povezal z umetnikom Ioannisom Astrapasom. V raziskavo se je zdaj vključila tudi sodna izvedenka in grafologinja Christina Sotirakoglu, ki je potrdila, da se pisava, ki jo najdemo v Astrapasovem rokopisu, ujema z napisom na poslikavi cerkve Protato v severni Grčiji, ki velja za Panselinosovo največjo mojstrovino.

Simonopetritis, nekdanji višji administrator semiavtonomne meniške redovniške skupnosti na območju cerkve Protato, pravi, da njegove raziskave v kombinacijami z ugotovitvami grafologinje "jasno dokazujejo", da smo odkrili Panselinosovo pravo identiteto. "Panselinos je bil resnična oseba, le njegovo ime je zgolj vzdevek, pod katerim je bil znan Ioannis Astrapas," je pojasnil za tiskovno agencijo Associated Press.

Panselinosu in njegovim sodobnikom grška zgodovina pripisuje zasluge za renesanso v pravoslavni cerkveni umetnosti. V njihovih rokah so obrazi svetnikov pridobili globljo človečnost, več pozornosti so posvečali človeškim proporcem, v kompoziciji pa so veliko bolje obvladali globinsko perspektivo.

Astrapas je bil, tako meni oče Cosmas, "neverjetno nadarjen slikar z ogromnim znanjem, ki je harmonično združeval starodavni antični svet z ortodoksno bizantinsko duhovnostjo". "Zaradi tega je njegovo delo unikatno tudi v svetovnem merilu."

Namesto podpisa "izdajalska" ilustracija polne lune
V tistem času podpisovanje umetnin ni bilo običajna praksa, zato tudi ne poznamo nobenega dela, ki bi bilo podpisano z imenom "Panselinos". Na različnih dokumentih se je ohranilo nekaj podpisov članov družine Astrapas.

Prvi korak reševanja uganke je bila vzpostavitev enačaja med Astrapasom in akademikom, ki je napisal in z iluminacijami okrasil rokopis Marcijanovega kodeksa GR 516, besedila iz zgodnjega 14. stoletja, ki tematizira vse od astronomije do glasbene teorije. Med ilustracijami v rokopisu je bila tudi upodobitev polne lune. "Zame je bil to ključni dokaz," priznava oče Cosmas.

Izvedenka poslikave ni mogla videti v živo
Ko je torej identificiral avtorja rokopis, je moral pisavo primerjati s pisavo na poslikavi v cerkvi Protato, ki naj bi bila "Panselinosovo" delo. "Tukaj je praznino zapolnila izvedenka za rokopis, gospa Sotirakoglu." Pri tem se je že na izhodišču pokazala težava: ženskam je že več kot tisoč let prepovedan vstop v samostan na gori Atos. "Tako sem bila prisiljena poslikave preučevati samo na fotografijah," je pojasnila izvedenka, ki pogosto atentificira rokopise v kriminalnih preiskavah.

Ena črka odklene skrivnost
"Delo je bilo zelo zahtevno, saj je napis na cerkveni poslikavi v tiskanih črkah, pri čemer je slikar poskušal skriti svoj osebni rokopis in slediti tradicionalnemu formatu. Marcijanov kodeks je, nasprotno, v pisanih črkah." Prvo podobnost je odkrila pri grški črki fi. "To je bil izstopajoč fi, tako v rokopisu kot na cerkveni poslikavi. Potem so se razkrila ujemanja tudi pri drugih črkah, na primer pri proporcih črke T, ki je večja od drugih in zgoraj ukrivljena, pa tudi pri proporcih črke K. Ampak razkritje fija je bilo tisto, kar je zlomilo šifro, in s tem je naloga postala veliko lažja."