Muzej tako nadaljuje tradicijo, da vsako leto ob obletnici rojstva pesnika Franceta Prešerna 3. decembra v njegovi hiši v Kranju pripravi novo razstavo, vezano nanj.

Tokratna razstava bo predstavila pesniške zbirke, s katerimi je Prešeren dokazal veličino slovenskega jezika in poezijo okronal kot najžlahtnejšo izmed zvrsti romantične umetnosti. Razstavo bodo spremljale novonastale ilustracije umetnice Barbare Pintar in likovna dela iz zbirke Gorenjskega muzeja.

Kot so sporočili iz Gorenjskega muzeja, je Prešeren slovenski jezik dvignil med druge evropske jezike, kar ni bilo naključje, temveč načrtno prizadevanje: "Slovenščino je na najbolj virtuozen način spletal v najzahtevnejše pesniške oblike, ki jih je spoznaval s prebiranjem literature v drugih evropskih jezikih. Pri tem mu je odločilno pomagal prijatelj in mentor Matija Čop, licejski knjižničar in bržkone na področju literature in jezikoslovja eden najbolj izobraženih Kranjcev."

Kustos razstave Gašper Peternel je pojasnil, da so zgodnja Prešernova dela ujeta v pesniški obliki balade in romance. Obvladal je italijanski sonet. Z magistralami Sonetnega venca se je povzpel na raven samega Danteja in Petrarce. Pod arabskim vplivom je ustvaril Gazele, pod španskim vplivom pa Gloso.

Napoved, da bo Prešeren pisal tudi prozo, se ni uresničila, je pa napisal najpomembnejšo epsko pesnitev, kar jih pozna slovenska literarna zgodovina 19. in 20. stoletja, Krst pri Savici.

Med vidnejšimi oblikami je Peternel omenil še himno in epigrame. Zdravljica je najprej nastala kot pesem napitnica in je himnično vrednost dobila po pesnikovi smrti, za svoje epigrame pa je Prešeren iznašel posebno poimenovanje – sršeni.