Če vas torej med 23. januarjem in 18. aprilom pot zanese v London in ste ljubitelj pastozne in hitre poteze enega najbolj cenjenih nizozemskih slikarskih mojstrov, je obisk razstave z naslovom Pravi Van Gogh: umetnik in njegova pisma obvezen postanek.

Pisem je pravzaprav precej manj, kot jih je bilo razstavljenih na amsterdamski postavitvi. Tam je bilo umetnikove besede mogoče prebirati na 120 pismih, ki so jih umetnostni zgodovinarji zbirali, prebirali in urejali 15 let, Londonu pa so jih posodili nekaj več kot 35. Pisma so zaradi občutljivosti materiala le redko na ogled javnosti. Umetnikovo življenje in predvsem njegovo delo pa je poleg pisem mogoče spremljati tudi na približno 65 slikah in 30 risbah. Te se ujemajo s temami, s katerimi se je Vincent van Gogh ukvarjal v razstavljenih pismih.

Pisma, namenjena Vincentovim najbližjim - najbolj znana so seveda tista, ki jih je namenil bratu Theu, so prave odslikave tokov Vincentovih misli, mnenj, napotkov in pritožb, ob rob teh pa je avtor pogosto ujel drobne risbe.

Silovite barve, žareče besede
Van Gogoh je pisma pisal na podoben način, kot je slikal - z vzneseno energijo in silovitostjo. Besede so 'grozen način za pojasnjevanje stvari,' je zapisal, a v komaj pregledni množici pisem, ki jih poslal bratu Theu, te zapisane besede ne žarijo šibkeje kot njegove slike.

V pismih opisuje od svetlobe, ki migeta na sredozemskem morju – "kot skuša ... nenehno spreminjajoča se - za katero ni povsem jasno, ali je zelena ali škrlatna - ni povsem jasno ali je modra, saj le sekundo kasneje njen spremenjeni odsev prevzame rožnat in siv odtenek" - pa vse do mestnih streh, ki jih opazuje - "ko zagori ogenj na dvorišču, da bi zakuhali kavo, in prvi delavec prijaha na dvorišče. Čez rdeče pokrite strehe med kadečimi se dimniki leti jata belih golobov. A za tem je brezmejnost prefinjene, nežne zečene, milje in milje ravnih travnikov in sivega neba."

V Parizu postane človek otopel
Pisma odpirajo okno v umetnikove misli. Van Gogha spoznamo v vseh njegovih razpoloženjih - včasih otožnega, obupanega, zmedenega, zlomljenega, večkrat pa upanja polnega, navdušenega, odločnega, polnega svežih idej ali najnovejših govoric. "Z izredno težavnostjo delam v Parizu," je pisal Theu leta 1888, le malo zatem, ko je zapustil umetniško središče stare celine in se umaknil v mirni Arles na jugu Francije - "če nimam zatočišča, v katerem si lahko opomorem in umirim misli. Brez tega človek gotovo postane do skrajnosti onemel."

Pisma pa mu niso pomenila le načina korespondence, ampak tudi prostor, kjer je lahko razvijal načrte, izlival frustracije in jasnil misli.

Razvoj van Goghove umetnosti
Londonska razstava popelje obiskovalca skozi deset let van Goghovega ustvarjanja, skozi katerega lahko spremlja umetnikov razvoj. Če ga v enem od pisem spoznava kot nekoga, ki se uči risanja in se muči s perspektivo, skuša drugje obvladati figuro in še drugje občuduje takrat tako modno japonsko grafiko, katere drzni obrisi in barvne ploskve so močno vplivale na njegovo nadaljnjo umetnost.

Jesen s toplimi barvami Paula Gauguina
Gre za prvo veliko razstavo del Vincenta Van Gogha v Londonu po 40 letih, letos pa bodo po 50 letih v britanski prestolnici ponovno videli še večjo postavitev del van Goghovega prijatelja, s katerim sta skupaj ustvarjala v provansalskem mestu Arles, Paula Gauguina. Paradiž in neokrnjeno življenje Tahitija bo v galeriji Tate Modern na ogled od 30. septembra do 16. januarja prihodnje leto.