Nagrade Prešernovega sklada prejmejo vizualna umetnica Nika Autor, oblikovalski kolektiv Grupa Ee, glasbenik Tomaž Grom, pisateljica Nataša Kramberger, gledališka režiserka Nina Rajić Kranjac in oblikovalec zvoka Julij Zornik. Nagrade Prešernovega sklada se podeljujejo za obdobje zadnjih treh let.

Razglasitve se je udeležila tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki se je v uvodnem nagovoru zahvalila Upravnemu odboru Prešernovega sklada v novi sestavi, na čelu katerega je Zdenka Badovinac.

Po besedah predsednice odbora so letos prejeli ogromno predlogov, strokovne komisije so izmed njih izbrale 11 predlogov za nagrade Prešernovega sklada in 11 predlogov za nagrajenca za življenjsko delo. Člani novega Upravnega odbora Prešernovega sklada so štiriletni mandat nastopili 29. septembra letos. Ob Zdenki Badovinac so v odboru še Manca G. Renko, Diana Koloini, Vesna Pajić, Bogdan Benigar, Boštjan Vuga, Mika Cimolini, Urška Jež, Jaruška Majovski, Saša Pavček, Alma R. Selimović, Rok Vevar, Matevž Luzar, Goran Milovanović in Dušanka Zabukovec.

Ena prvih vidnejših umetnic v povojnem času pri nas
Dragica Čadež (1940, Ljubljana) je vsestranska vizualna umetnica, ki je največje umetniške premike in uspehe dosegla na področju kiparstva ter pozneje tudi keramike. Leta 1963 je diplomirala na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pri profesorju Borisu Kalinu, pri katerem je dve leti po diplomi končala še specializacijo. Gre za prvo kiparko v slovenskem prostoru, ki je leta 1982 uspešno opravila habilitacijo za mesto univerzitetne profesorice na področju kiparstva. Sedem let kasneje je sledila zaposlitev na ljubljanski Pedagoški fakulteti, kjer je delovala vse do upokojitve, za tem je pet let vodila program umetniške keramike na oddelku za vizualne komunikacije ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.

Nagrajenka je svoje umetniško potovanje začela s poudarkom na lesu, ki je postal njeno osrednje izrazno sredstvo po letu 1966, ko se je udeležila Mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki. Takrat je ustvarila monumentalno skulpturo Simbol T, ki še danes stoji v tamkajšnjem parku skulptur.

Nagrajenka se je v svojem kiparskem opusu "navezovala na tradicije modernizma, predvsem pa je njen pogled segel tudi zunaj meja evropskega ozemlja. Njena dela so se namreč povezovala tudi s tradicijo afriškega in latinskoameriškega prostora, navdih pa je črpala tudi iz ljudske umetnosti. V takratni slovenski in jugoslovanski prostor je uvajala novosti pri dojemanju kiparskega medija, predvsem z raziskovanjem lesa, kasneje tudi gline in keramike. Od samega začetka se je posvečala prostorski skulpturi in s tem v duhu visokega modernizma uvajala pomen celostnega kiparskega ambienta," med drugim piše v utemeljitvi. Njeno delo zaznamuje osredotočenost na prostorsko skulpturo, ki presega klasične tradicije zahodne umetnosti. V duhu modernizma in postmodernizma uvaja celostne kiparske ambiente, v katere je mogoče dobesedno vstopiti. Groba in robustna obdelava materialov, predvsem lesa in gline, daje njenim skulpturam izrazito taktilnost in ekspresivnost.

Med letoma 1968 in 1972 je bila članica neformalne skupine Neokonstruktivisti, ki se je posvečala raziskovanju minimalizma in geometrijskih oblik. Njena dela iz tega obdobja kažejo industrijski pristop k obdelavi lesa, ki se zgleduje po množični proizvodnji, kar odraža duha časa. Med letoma 1973 in 1975 je bila tudi likovna vodja v Lutkovnem gledališču v Ljubljani.

"Takrat je Dragica Čadež izdelovala lesene objekte, ki delujejo tako, kot da bi se množično proizvajali s pomočjo matrice. V tem obdobju je les obdelovala v ravnih linijah, ga barvala in brusila, da bi dobila gladke in monokromne površine, ki po svoji obliki ustrezajo objektom skrbnega in načrtnega oblikovanja. Kasneje je les obdelovala precej bolj grobo in robustno, v njene skulpture večjih formatov je bilo mogoče celo vstopiti, tiste, postavljene na javnih površinah, pa so postale del celostne izkušnje prostora," je še mogoče prebrati v utemeljitvi nagrade. Za slovensko umetnostno sceno je pomembna tudi kot ustanoviteljica trienala keramike Unicum, ki je v petih izvedbah "postal ena bolj prepoznavnih prireditev, posvečenih keramiki v širšem mednarodnem prostoru. Svoja dela je predstavila na mnogo samostojnih in skupinskih razstavah. Velik pečat pa je pustila tudi pri svojem pedagoškem delu, ko je bila mentorica številnim generacijam sodobnih umetnikov."

Štiri desetletja ustvarjanja unikatnega gledališkega univerzuma
Gledališki režiser in performer Dragan Živadinov (1960, Ilirska Bistrica) je leta 2022 zaznamoval štiri desetletja gledališkega dela. Leta 1984 je bil med soustanovitelji gibanja Neu Slowenische Kunst, njegovo Gledališče Sester Scipion Nasice je ob skupini Laibach in kolektivu Irwin tako rekoč nosilni steber retroavantgardističnega gibanja. Njegovo gledališče je s Krstom pod Triglavom leta 1986 "postavilo enega najpomembnejših mejnikov v sodobnem gledališču in sodobni umetnosti sploh. To je bila predstava, ki je Gallusovo dvorano in slovensko umetnost v njej krstila v gledališkem, tehnološkem in spektakelskem smislu," je poudarjeno v utemeljitvi Prešernove nagrade.

Po prenehanju delovanja Gledališča Sester Scipion Nasice v letu 1987 je ustanovil Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, ki se je v začetku 90. let preteklega stoletja preoblikovalo v Kozmokinetični kabinet Noordung. Živadinov je svoje umetniško ustvarjanje povezal z znanstvenimi raziskavami in leta 1995 lansiral telekozmični projekt Noordung, ki se bo končal leta 2045. Leta 1998 je uradno postal kandidat kozmonavt v centru za usposabljanje kozmonavtov Jurij Gagarin v Zvezdnem mestu. V naslednjem letu je z Dunjo Zupančič izvedel prvo celostno gledališko predstavo v breztežnosti – Biomehanika Noordung. Na misiji kulturalizacije vesolja in kozmikacije umetnosti je z Mihom Turšičem in Dunjo Zupančič zasnoval kulturno Središče evropskih vesoljskih tehnologij Ksevt v Vitanju.

Sorodna novica KSEVT - "Nismo popularizacija znanosti"

Živadinov je utemeljitelj retrogardističnega postopka v gledališču, v katerem se združujejo principi umetnosti avantgard 20. stoletja. "Z njimi je gledališče iztrgal primatu besede, psihologije in mimezisa. Z drugo fazo, postgravitacijsko umetnostjo, je gledališče seglo onstran človeškega življenja in Zemlje tudi takrat, ko gledališče ni dobesedno v vesolju, prostorska in vizualna dimenzija presegata znake zemeljske težnosti," je zapisano v utemeljitvi.

Preoblikovani realni prostori ali konstruirani modeli – njihova avtorica je običajno Dunja Zupančič – so nabiti z znaki, simboli, citati, aluzijami. Ti prostori so "referencialni, a hkrati nagovarjajo kot samozadostna in avtohtona poetičnost. Ob seriji izvirnih gledaliških predstav je Živadinov iznašel tudi orodje za njihovo poimenovanje, prav tako izhaja iz umetnostnih avantgard, čeprav povsem na novo definira umetnikove postopke. Dragan Živadinov je reaktor in atraktor, ki v predstavah, informansih in obredih poslavljanja sega v preteklost, da bi dosegel prihodnost. Njegova umetnost, njegova fanatična zavezanost umetnosti, lucidnost in njegova neizprosnost pri doseganju najvišjih standardov globoko zaznamujejo slovensko gledališko krajino in vplivajo na generacije umetnikov," še piše v utemeljitvi nagrade.

In še prejemniki nagrad Prešernovega sklada
Vizualna umetnica Nika Autor je v tem obdobju med drugim zasnovala samostojni razstavi Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili v +MSUM v Ljubljani in Crvene šume v Muzeju sodobne umetnosti Zagreb (MSU), ob teh pa še serijo eksperimentalnih filmov. Ustvarjalka "s prefinjenim vizualnim jezikom ustvarja zgodbe, v katerih združuje refleksijo družbene stvarnosti in poetične impresije, njena dela pa se gibljejo na presečišču vizualne umetnosti in filma. Vsebinsko v svojih delih obravnava teme, povezane z migracijami, delavskimi pravicami in politikami kolektivnega spomina. Kot osrednje izrazno sredstvo ji služi format eksperimentalnega video eseja, ki pa v muzejskih in galerijskih formatih preraste kar v prostorske instalacije," je v utemeljitvi navedel član upravnega odbora Goran Milovanović.

Oblikovalski kolektiv Grupa Ee je v zadnjih treh letih delovanja z vztrajnim ukvarjanjem z naročniki na področju kulture ustvaril poseben in zelo izrazit oblikovalski opus, ki ga odlikujejo izjemna inventivnost, sporočilna jasnost in obenem koherentnost, je še povedal Milovanović. "Eksperiment, neobremenjenost, drugačnost, odprtost, sposobnost črpanja iz sodelovanja, iznajdljivost ...," so v utemeljitvi navedli lastnosti delovanja skupine. "Ne nazadnje pa gre seveda tudi za jasnost in prepoznavnost oblikovalskega jezika, tehnično dovršenost in konsistentnost, kar vse skupaj je, gledano kot celota, zanesljivo redkost v današnji družbi. Poseben dosežek Grupe Ee je tudi v tem, da ti atributi in njihova prepoznavnost niso omejeni zgolj na kulturni prostor Slovenije, temveč se odpirajo dejansko tudi širše v Evropo," je še dodal.

Skladatelj, instrumentalist, improvizator, zvočni umetnik Tomaž Grom, ki je tudi iniciator dogodkov, snemalec, režiser in vodja Zavoda Sploh se je uveljavil kot gonilna sila sodobne improvizirane glasbe v slovenskem in tudi širšem prostoru. V zadnjih letih se je izkazal kot eden najzanimivejših umetnikov pri nas, je v utemeljitvi povedal Matevž Luzar. "Grom se glasbe loteva odprto in v dialogu s časom in prostorom, v katerem živi. Odlikuje ga prepoznaven zvočni in širše umetniški izraz. Njegova praksa lucidno vstopa v polja glasbe, poezije, sodobnega gledališča in plesa, filma, videa, sodobne in večmedijske umetnosti. Kot basista ga lahko slišimo na improvizacijskih dogodkih po Evropi in na kritiško priznanih ploščah," še navaja utemeljitev, ki posebej izpostavlja izjemni pomen njegovega umetniškega vodenja omenjenega zavoda za razvoj neodvisne produkcije.

Pisateljica Nataša Kramberger je letos objavila esejistično zbirko Po vsej sili živ, ki je tematsko nadaljevanje avtofikcijske esejistične pripovedi Primerljivi hektarji. V letošnjem delu opisuje svojo transformacijo iz urbane Berlinčanke v ekološko kmetovalko v Jurovskem dolu na Štajerskem. "Pisanje avtorice je glas kmetic, morda eden največkrat preslišanih glasov v zgodovini, glas, ki smo ga večkrat slišali literariziranega kot pa resničnega. A avtorica kot kmetovalka upoveduje lastno izkušnjo, deli lastno znanje, pripoveduje o stvareh, ki niso le literarna forma, ampak stvarnost zemlje; ne le kot grude ali prsti, ampak tudi kot planeta," je v utemeljitvi nagrade navedla Manca G. Renko.

Gledališka režiserka Nina Rajić Kranjac je v obdobju zadnjih treh let na slovenskih odrih režirala prav tako tri prebojne uprizoritve: Zaprta študija. "New Constructive Ethics" po besedilu Ivana Viripajeva, lani pa Mrakijado po dramah Ivana Mraka v SNG-ju Drama Ljubljana in Angele v Ameriki po besedilu Tonyja Kushnerja v Slovenskem mladinskem gledališču. Vse tri uprizoritve so požele izjemno priznanje občinstva in strokovne javnosti. Mrakijada je letos prejela Šeligovo nagrado na Tednu slovenske drame, Angeli v Ameriki pa veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev, piše v utemeljitvi.

Oblikovalec zvoka Julij Zornik je sodeloval pri mednarodno uspešnih filmih, kot sta Morena (r. Antoaneta Alamat Kusijanović) in je zanj prejel tudi vesno za najboljši zvok, Babičino seksualno življenje Urške Djukić, Varen kraj (r. Juraj Lerotić) ter Opazovanje (r. Janez Burger), ki mu je prav tako prinesel vesno za najboljši zvok. Oblikoval je tudi zvočna okolja za dokumentarna filma Cent'anni Maje Doroteje Prelog in Praslovan Slobodana Maksimovića. Zornikova so tudi nenavadna, "še nikoli slišana" in precizno oblikovana zvočna okolja za številne filme, leta 2022 pa je z Vasjo Lebaričem ustvaril še svoj lastni filmski projekt - udaren eksperimentalni kratki film XX, so spomnili v utemeljitvi. Zornikovo delo pri filmu je "prepoznavno in izstopajoče, zlasti zaradi izostrenega umetniškega čuta, s katerim z mnogoterimi zvočnimi elementi podpre in obogati sporočilnost in učinek filmskih del," še navaja utemeljitev.

Ministrica za kulturo je pred razkritjem imen tokratnih nagrajencev poudarila, da imamo pomembne umetnike in umetnice, ki s svojim ustvarjanjem bogatijo našo družbo tako v zadnjem obdobju kot skozi celotno svoje življenje. Poudarila je, da smo lahko ponosni na privilegij, da imamo državni praznik kulture z državno proslavo, kjer so tako nagrajenci kot kultura in umetnost ustrezno počaščeni.

Dogovor članov za zelo ostre kriterije
Po besedah predsednice Upravnega odbora Prešernovega sklada so se njegovi člani dogovorili za zelo ostre kriterije. Na prvem mestu so bili estetski kriteriji, inovativnost in prelomnost na posamičnih področjih umetniškega delovanja, katerih meje nagrajeni umetniki in umetnice premikajo na nepričakovane, navdušujoče, včasih polemične načine.

Ob tem je pomembno, kako so umetniška dela izvedena in kakšne vsebine sporočajo. Večina nagrajenih del in projektov je občutljiva za družbena vprašanja in vprašanja, ki zadevajo vse nas. Večina upošteva tudi sposobnost za povezovanje umetnosti z drugimi polji našega delovanja; ne gre za vsa zaprta samorefleksivna dela, ampak odprta sporočila, kar je v teh težkih družbenih časih še zlasti pomembno, je še poudarila Zdenka Badovinac.

Glede kriterijev za nagradi življenjsko delo je dejala, da je pri življenjskem opusu treba upoštevati njegovo konsistentnost in doslednost, njegovo prelomnost na posamičnem polju umetniškega delovanja in s tem vplivnost na naslednje generacije, je še dejala na današnji razglasitvi nagrajencev za leto 2025.

Prešernovo nagrado za življenjsko delo za leto 2024 sta prejela pesnica Erika Vouk ter baletni plesalec in koreograf Henrik Neubauer, za leto prej pa multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar Herman Gvardjančič.