Na prvi pogled skoraj skromna upodobitev spalnice v provansalskem mestu Arles je v resnici ena največjih van Goghovih mojstrovih, ena izmed slik, ki so bile zelo ljube tudi mojstru samemu in obenem van Goghovo platno, katerega obstoj je bil ogrožen že od samega začetka. "Ko sem po moji bolezni (šlo je za van Goghov postanek v sanatoriju v Saint-Rémyju) spet videl svoja platna, se mi je od vseh najboljša zdela Spalnica," je v enem izmed pisem bratu Theu pisal van Gogh. Pravzaprav ni o nobeni sliki pisal tolikokrat kot prav o Spalnici. A prav lahko bi se zgodilo, da bi sliko kmalu pozabil, saj je bilo 'življenje' te slike ogroženo od samega začetka.
S časopisom nad barvo, ki je želela odteči
Zaradi visoke vlage v van Goghovem studiu so se že kmalu po dokončanju slike nanosi barve začenjali skoraj topiti. Skoraj v histeriji je van Gogh barvo želel obdržati celo z oblaganjem slike s časopisnim papirjem, od brata Thea pa je skoraj zahteval, da mu priskrbi še eno platno, s katerim bo podložil poslikanega. Tako je želel preprečiti, da bi barva, ki je pronicala skozi platno, odtekla ali pa se razmazala po hrbtni strani platna. Propadanje slike je zares ustavil šele temeljit restavratorski poseg J. C. Trassa v tridesetih letih 20. stoletja.
Staranja slike seveda tudi Traasova 'kura' ni mogla ustaviti. Zato so se v van Goghovem muzeju odločili za nov restavratorski poseg. Prvič bo takšna akcija potekala pred očmi javnosti. Restavratorji namreč v blogu popisujejo svoje delo in s fotografijami ponazarjajo poškodbe na sliki. Projekt pa spremlja tudi razstava v muzejskem objektu Rietveld.
Slika, ob kateri se spočijejo možgani
Vincent van Gogh je Spalnico naslikal v svojem arleškem obdobju, katerega je zaznamovalo žalostno slabšanje njegovega duševnega zdravja. Ob prihodu v Arles je bil van Gogh poln zanosa in utopičnih sanj o ustanovitvi umetniške kolonije na francoskem jugu, ki je njegovemu tedaj že z zelo živahno paleto zaznamovanemu slikarstvu pečat vtisnil z rumeno barvo pšeničnih polj in sonca. Vendar pa je van Gogh kmalu ugotovil, da tudi življenje na francoskem jugu ni najbolj blago, vedno bolj je norel (dobesedno), si odrezal uhelj in prostovoljno pristal v norišnici. Prav v tem prostovoljnem zaporu pa je še dvakrat naslikal Spalnico; zanjo je dejal, da je to slika, ob "kateri se spočijejo možgani in, še bolj, domišljija".

Pokvečena perspektiva - upor zoper konvencije ali realizem?
Najbolj intrigantna poteza Spalnice je njena nenavadna perspektiva. O njej so se pogosto kresala mnenja umetnostnih zgodovinarjev. Soba, kot jo je naslikal van Gogh, se namreč zdi kar nekoliko pokvečena; kot da bi se desna stena želela zrušiti navznoter. S takšnim 'maličenjem' pravilne perspektive, kar je navsezadnje prikazal tudi v slikah Sedeči zuav in Nočni bar na trgu Lamartine v Arlesu, naj bi se van Gogh upiral konvencijam, pri katerih so vztrajali drugi nizozemski slikarji poznega 19. stoletja.
Če je na primer kakšen danes ne več prav dosti znani George Hendrik Breitner vztrajal pri umirjenih barvah in realistični perspektivi, je van Gogh namenoma razviharil paleto, jo potisnil v polje živahnih barv, s perspektivo pa se je poigral tako, da je realnost dobila sanjski navdih. Seveda pa obstajajo tudi bolj 'preproste' razlage skrivenčene sobe. Ronald Pickvance v svoji knjigi Van Gogh v Arlesu tako vztraja, da gre za zelo realistično podobo, saj je imela van Goghova spalnica kaj nenavaden tloris in to je bil tudi razlog navideznega van Goghovega igranja s perspektivo.
Pet različic Spalnice
Danes je znanih pet različic van Goghove Spalnice. Dve sta skici, tri pa oljne slike. Za največjo mojstrovino velja prva različica slike, torej ta, ki jo zdaj restavrirajo v Amsterdamu. Obstajata pa še dve, hranijo pa ju v pariškem muzeju d'Orsay in v chicaškem umetnostnem inštitutu. Velja, da le izvirna slika uspe ponazoriti sanjavo in optimistično vzdušje, ki je prevevalo van Gogha leta 1888. Tedaj je zares verjel, da je v Arlesu našel resnični dom. Sliko zato zaznamuje vzdušje domačnosti in pa "absolutnega pokoja," kot se je izrazil van Gogh, preden ga je 'vrgla' norost in njegovo delo za nekaj časa bolj ali manj omejila na kopiranje svojih lastnih del. In ta duševni premik je zelo pomemben, saj nas prav v vseh treh Splanicah van Gogh bolj voljno kot v drugih slikah pripusti v svojo intimo.