Njegovi gostje so bili literarni ustvarjalci Alexandre Bergamini (Francija), Gábor Schein (Madžarska) in Suzana Tratnik (Slovenija). Že pred debato so o svojem videnju etike napisali eseje, ki so služili kot vstopne točke v pogovor.

Prah in pepel
Na spletu se velikokrat zgodi, da v pogovoru na forumu kdo omeni Hitlerja, takrat se pogovor praviloma konča, je začel Pascual, in tudi prispevka dveh udeležencev se ukvarjata prav s holokavstom, drugo svetovno vojno. Bergamini na začetku eseja omenja fotografijo dveh preživelih fantov iz taborišča Sachenhausen, ki ga je obsedla pri pisanju romana Nekaj divjih rož. Težko je izraziti grozote holokavsta, saj smo pri tem soočeni s svojimi omejitvami, sploh kot bralci pričanj preživelih, je razložil. Sploh pa je težava v tem, da se koncentracijska taborišča dandanes izrablja za turizem, kar je znak tega, da je etiko uničil kapitalizem, namesto da bi se pustilo, da zginejo v prah. "Pred uničenjem in kaosom obstajajo tri rešitve: se upreti, zbežati ali biti del pokola," ga je navedel Pascual, obenem pa se spraševal, kako lahko esej vseeno zaključi s pozitivno noto, s stavkom "Da bi lahko vsi živeli v miru", in vprašanjem, ali v to res verjame. "Moramo verjeti," je bil kratek Bergamini.

Delovanje proti sebi
Schein svoj prispevek začenja s citiranjem Paula Celana o jeziku, zato so se Pascualova vprašanja navezovala prav na to, o katerem jeziku je govor. Schein je razložil, da o holokavstu govorimo, ker je skupen temelj sodobne evropske kulture in se je tudi začel z jezikom. Zaupal je zgodbo svoje družine, saj sta bili njegovi mama in babica kot članici judovske družine med vojno deportirani v delovno taborišče. Leta 1945 sta bili še vedno skupaj, in ostale ženske, ki so preživele, so babico spraševale, kje je našla hčer, ona pa jim je odgovarjala, da je ni nikoli izgubila; v tistem času ni imela jezika za to, kar se je dogajalo, ni imela besed za ljubezen sredi taborišča. Kakor da bi spala, je še dodal, za mnogo ljudi se namreč zdi, da včasih »spijo«, in moramo jih zbuditi, da bi razumeli jezik, obenem pa moramo biti do njih empatični. Pascual se je tu navezal še na senzacionalističnost medijev, ki je vedno bolj prisotna, in omenil, da so se tudi dokumentarci navzeli dramatičnega jezika telenovel, literatura pa lahko pomeni upor proti temu. Schein ni bil tako prepričan, saj je poudaril, da tudi pisateljem veliko pomenijo kariere, tako da se literatura ne more upirati medijem. Vseeno morata literatura in pisatelj vedno delovati proti sebi.

Ime mu je Damjan
Pascual se je nato obrnil na Suzano Tratnik, ki je v eseju obdelala svojega literarnega junaka Damjana iz knjige Ime mi je Damjan. Knjiga je leta 2001 namreč izšla pri marginalni založbi Škuc-Lambda, recepcija je bila sicer dobra, toda naklada je bila majhna, okrog 300 izvodov. Čisto drugačna zgodba se je zgodila leta 2014, ko je knjigo izdala največja slovenska založba, Mladinska knjiga, in jo ponudila v projektu, namenjenem srednješolcem. Po tistem, ko so jo povabili na nekaj branj, je videla karakter v drugi luči. Damjanu je bil pri rojstvu pripisan ženski spol in se je imenoval Vesna, ko pa je odrasel, si je ime spremenil. Suzana Tratnik ne razume, kako so lahko knjigo označili za mladinsko, saj ne gre za odraščanje, lik je že odrasel. V knjigi nikoli ne omeni transspolnosti, saj o tem Damjan noče govoriti, in knjiga zaradi tega, ker se Damjan LGBT-skupnosti ne pridruži, tam tudi ni bila dobro sprejeta. Povedala je še, da se je odločila za individualni karakter, saj so jo vedno jezile knjige, ki so opisovale recimo obnašanje lezbijk v lezbičnih barih, te so vedno delovale kot skupina in nikoli posamezno.

Govoriti zase
Sledila so bolj splošna vprašanja o etiki, ki pa so se izkazala za ne tako splošna, kot je bilo napovedano. To je dokazal že Schein, ki se je zapletel v razlago razmerja med etiko pisatelja in etiko državljana/učitelja (kar je tudi sam), pri tem pa omenjal še razliko med klasično in postmoderno diktaturo; v slednji lahko piše, toda še vedno ne more izdajati tam, kjer se z njim ne strinjajo. Svoje izkušnje o tem je delila tudi Suzana Tratnik, ki je opozorila na spreminjanje etike skozi odraščanje, ter ugotavljala, da ima kot pisateljica več svobode za »grdo«, nesprejeto izražanje, medtem ko mora kot govornica za LGBT-skupnost paziti na vsako besedo, saj gre za dva različna jezika, in slednji mora biti vedno jasen. Med njima pa brez težav preklaplja, saj je to še vedno ona in govori o istih stvareh. Bergamini je nadaljeval, da lahko pri etiki vsak govori samo zase, da se sam trudi delati najbolje, pa mu vendar večinoma ne uspeva, pomembno pa je biti zvest svojemu glasu, saj je tam njegova etika.

Že tako zahtevno temo so razdelala še vprašanja občinstva, ki so se večinoma obračala na Bergaminija, njegovo navidezno indiferentnost ter nenehno zagotavljanje, da ne želi nič drugega, kot pisati, da ga posledice ne zanimajo, prav tako pa ne išče dialoga. Tu se je v debato vključila letošnja nagrajenka Dubravka Ugrešić, ki je izpostavila, da ga, če bi bilo vse to res, tu niti ne bi bilo, saj je literatura v končni fazi komunikacija in vedno potrebuješ nekoga, ki bo bral tvojo knjigo, vedno se moraš spraševati, zakaj pišeš, kako hočeš živeti. Bergamini od povedanega ni odstopal, je pa omizje na koncu tematiko nekako speljalo na knjige, ki govorijo zase. Manjkalo ni niti aktualno vprašanje o tem, ali bi brali občinstvu, v katerem sedi Donald Trump, se je pa tematika razrasla čez svoje meje in v vse smeri, tako da je Pascual oznanil, da bo na isto temo potekal še komparativistični kolokvij, sicer pa gre pri vprašanju etike vedno tako ali tako za "preizkušanje ravni poraza".

Veronika Šoster