Za kratke zgodbe Serdarevićeve sta značilna nabita, otipljiva atmosfera in pretanjen, globinski vpogled v malenkosti in neznatne pripetljaje, iz katerih je sestavljen vsakdanjik. Je avtorica dveh nagrajenih kratkih zgodb Kravosas (Progasti gož) in Ptice. S pisateljico smo se ob festivalu Vilenica pogovarjali o njenih zgodbah, vzorih, razliki med kratko zgodbo in romanom ter o ženskem valu v hrvaški književnosti.

Čeprav gre za vašo prvo zbirko zgodb oziroma za prvo knjigo sploh, je doživela popolnoma spodoben sprejem, skoraj ni bilo domačega medija, ki ne bi tako ali drugače zabeležil njenega izida. Je bilo to za vas presenečenje in kaj menite, zakaj je bilo tako? Nujen dejavnik pri tem je kakovostno besedilo, to je jasno, nujen sicer, vendar ne edini, obstajajo namreč kakovostne knjige, ki pa grejo mimo neopaženo. Pravzaprav me zanima tisti trenutek, ko se okoli neke knjige začne ustvarjati pomp, ali ga lahko poskusimo odkriti?
Takoj ko je knjiga izšla, je bila moja edina bojazen, da bo poniknila v množici naslovov, da bo ostala neopažena, kajti cilj pisanja je, da bi ga nekdo bral. Zame je bil uspeh, da so knjigo opazili, zahvala za to pa gre najbrž predvsem ugledu založbe Fraktura in njihovim odnosom z javnostjo, obenem pa tudi nagradi Ranka Marinkovića, zaradi katere je leta 2013 moje ime prvič odjeknilo v javnosti. Gre namreč za edino knjižno nagrado pri nas, od katere imaš konkreten finančni dobiček, zaradi česar je tudi širše zanimiva.

Knjiga je torej na neki način vzbudila zanimanje, čemur je sledilo vprašanje, ali je upravičila pričakovanja. Ko so bolj znani kritiki povedali svoje, so seveda pokazali zanimanje zanjo tudi tisti, ki pišejo za manj brane portale in časopise. Zelo me je veselilo, ker je odmevala tudi zunaj meja. Ali lahko prepoznamo pomp okrog neke knjige – lahko ga, seveda. Čeprav je to v majhnem medijskem prostoru, ki je preostal za kulturo, bodimo realni, vendarle le ljubek mali pomp, ki ga opazi zgolj ozek krog, ki spremlja te reči.

Kritike, ki jih je bila deležna knjiga, so bile zvečine pozitivne. Čeprav gre za prvenec, sta v njem nedvoumni vaša avtorska zrelost in gotovost. Zakaj ste tako pozno objavili prvo knjigo in ali so zgodbe v njej nastajale dolgo in ste jih poz neje popravljali ter pilili, ali pa so svojevrsten "best of" vsega, kar ste doslej napisali?
Rada verjamem, da se ljudem vse dogaja ob pravem času, in tako se je tudi meni zgodila knjiga, ko sem bila zrela in pripravljena za nekaj takega. Književnosti nisem nikoli jemala in dojemala zlahka, nasprotno, glede na to, da se z njo ukvarjam na več ravneh, mi predstavlja smernice za preudarjanje in vrednotenje izkušenj, družbe, sveta v celoti.

Lahko rečem, da od nekdaj gledam z velikim spoštovanjem na visoko književnost, in svojih del nisem nikamor poslala, dokler nisem menila, da v njih obstaja nekaj dovolj zanimivega in dragocenega, kar bi lahko poimenovali vsaj poskus književnosti. Zbirka je nastala kot izbor najboljšega, kar sem premogla, in z vsako od zgodb sem si dala veliko opravka. Menim, da je piščeva dolžnost, da se dodobra ukvarja z besedilom, da svoj prvotni navdih, zamisel ali čustvo, ki se divje premetava, uravnovesi s preostalim besedilom. Da se odgovorno vede do svojega dela, in seveda tudi do bralcev.

Fasciniran sem nad tem, kako z lahkotnim in elegantnim zdrsom v narečje postavite prizorišče "nekje drugje", orišete ozračje in podčrtate odnose med liki. Kakšno je razmerje med standardom in narečjem v vašem pisanju in zakaj ni še več narečno napisanih delov? Ali se bojite, da bi zgodbe izgubile kakšen pomenski sloj, ko jih bodo prevedli v tuji jezik?
Dejstvo je, da narečje zoži percepcijski prostor, prav tako pa tudi velja, da je uporaba narečja pri pisanju nujna, če želiš pričarati neko okolje in miselnost. Skušala sem najti ravnovesje med tema silnicama, ker sem hotela, da bi zgodbe ostale odprte za interpretacije, torej tako razumljive kot tudi "resnične" obenem.

Glede prevoda pa vsekakor nastane težava, saj se narečje enega jezika prevaja v narečje drugega, in slednje pri branju gotovo prenese tudi neko vednost o govornikih. Sleherni jezik je svet zase, torej nosi v sebi lastno zavest, lastne pomenske sloje in melodičnost, in včasih se mi zdi, da je književnost kot besedna umetnost neprevedljiva. Vendarle pa je sreča, kadar nekomu uspe ustvariti novo estetiko izvirnega dela, za to pa je nedvomno zaslužen zelo dober poznavalec obeh jezikov, izvirnega in ciljnega.

Veliko je bilo govora o naslovu zbirke, zato bo tole neizogibno vprašanje. Namreč, nekateri so naslov napačno interpretirali, nekateri so ga doumeli, nekateri so ga povezovali z vsebino zbirke in spet drugi so ga razlagali ločeno od nje. Zakaj ste izbrali prav ta naslov in kako gledate na to, kadar ga nekdo dojema drugače, kot ste verjeli, da ga je treba dojeti?
Ničesar ne moreš storiti je naslov ene izmed zgodb v knjigi, in ko sem izbirala zgodbe za zbirko ter iskala povezavo med njimi, je bil vtis, da gre pri vsebini večine za pasivnost likov, da bi nekaj storili, da bi spremenili tok svojih življenj ali da bi vplivali na tuja. Zato se mi je zdela izbira naslova dobra, v poznejših komentarjih pa mi je prek njega, tako vsaj upam, uspelo prenesti tudi po malem angažirano misel, in sicer, da bi si ljudje vedno, zlasti pa danes, v neugodnih razmerah, morali zaželeti, da bi nekaj storili, se premaknili, zganili.

Včasih sem se nasmejala, ko sem dobila sporočila, češ da ni lepo "vreči puške v koruzo", odnehati, odpovedati se vsemu, kar je pomenilo, da je ironična ost zgrešila svoj cilj. Morda nekateri bralci niso prepoznali tega, da ravno njihov občutek nezadovoljstva, ker lik ni ničesar storil, poudarja potrebo po tem, da si v življenju dejaven, poudarja pasivnost, s katero bi morali biti nezadovoljni tako v osebnem kot v družbenem življenju. Kajti nekaj lahko storiš, skoraj zmeraj.

Podobno vprašanje vam bom zastavil tudi glede zgodb. Avtor zmeraj želi nekaj povedati, toda bralec tega ne doživi zmeraj na pravi način. Ali vas zabavajo "napačne" interpretacije vaših zgodb, ali pa vas morda jezijo, presenečajo … Ali sploh obstaja "napačna" interpretacija, tista, za katero lahko rečete, da bralec ni ničesar dojel?
Najbrž obstajajo napačne, agresivne interpretacije, nanje pa vpliva način, kako nekdo bere neko besedilo. Če pri analizi poudarjate določen vidik dela, vas ta lahko zavede k zgrešenim zaključkom o ideji nasploh. Vendar dvomim, da povprečen bralec počne nekaj takega, da uporablja literarnoteoretična orodja in išče podtekst. Verjamem, da literatura zmeraj premore moč, s katero te "potegne" v svet, ki bi moral biti dovolj silovit, da te strese, vrže iz tirov. Poleg tega pa ne smemo zanemariti niti vprašanja o okusih, še posebej pa ne človekove pravice do izbire besedila, ki mu je estetsko in spoznavno blizu.

Zato menim, da obstajajo bralci, ki se jih moje zgodbe niso dotaknile, preprosto rečeno. In potemtakem niso imeli potrebe, da bi o njih razmišljali tako, kot sem si želela. Vendar pa ima besedilo, takoj ko ga avtor spusti v svet, svoje lastno življenje, jaz pa ne morem in tega si tudi ne želim, hoditi za njim kot panična mati in paziti, da se ne rani.

Nekateri, ki jih je nemara zavedel naslov zbirke, so se nagibali k razlagi, da so zgodbe v vaši knjigi depresivne in pesimistične, toda moja percepcija je drugačna. Zdi se mi, da v likih, celo kadar to ni eksplicitno povedano, tiči nekakšna pritajena moč. Kaj menite, po katerem ključu bi bilo treba brati vaše zgodbe?
Zdi se mi, da je nekoč Neruda ob prošnji, naj razloži svojo metaforo, dejal, da potem to ne bi bila več ne metafora in niti poezija ne. Svoji knjigi bi naredila medvedjo uslugo, če bi ponujala ključe, še posebej zato, ker je bralčeva dolžnost, da sam najde ključ. Edina stvar, ki sem jo pričakovala pri svojem delu, in jo bom tudi v prihodnje, je, da je beroča oseba prizadevna udeleženka v komunikaciji z besedilom, da od njega ne pričakuje razvedrila, temveč da sodeluje v njem z lastnimi zaključki. Torej ni vprašanje, "kaj je pisatelj hotel povedati", ampak "kaj ti praviš na to in zakaj to praviš".

Vaše zgodbe nekako hitro in precizno zarežejo v intimni svet, v odnose, vse se zdijo globoko doživete. Ali vas je bilo strah, da si bodo bralci nekatere situacije razlagali kot avtobiografske, čeprav to prejkone niso, in kaj menite, kako pomembna je za pisatelja empatija?
Vsako besedilo je po svoje avtobiografsko, te motive in zgodbe sem resnično nekje skusila in doživela, občutila ali slišala, vsaka misel je bila v nekem trenutku moja in vsako sliko sem videla v svoji glavi. Avtobiografija nastane samo takrat, kadar avtor javno razglasi, da je pisal o sebi. Zasledovanje avtobiografskih elementov v delu, ki popisuje neko sodobno izkušnjo, se zdi brez upravičenega smotra. Ali bo besedilo boljše ali slabše, če vemo, da je avtor nekaj od zapisanega tudi doživel - pri tem pa ne gre za izkušnje, ki šokirajo svet? Po drugi strani pa je zelo pomembno, da avtor prepozna izkušnjo, motiv, idejo, ki premorejo potencialno moč, da postanejo literatura. Pač, empatija je izredno pomembna, zaradi nje se porodijo liki, ki jim lahko verjamemo.

Vtis je, da se je na Hrvaškem pojavil nov val pisateljic, ki po letih prevlade moških avtorjev končno spet prihajajo v središče pozornosti. Kaj meniš, kako in zakaj se je to zgodilo in ali to zaznamuje začetek nekega trenda ali pa gre zgolj za trenutne razmere, ki se lahko kaj hitro obrnejo?
Opazila sem številna nova ženska imena, zlasti okrog kratke zgodbe, že od festivala Kratka zgodba je ženskega spola, če se ne motim leta 2010, ko jih je veliko med njimi objavilo dobre in odlično sprejete knjige. Zagotovo so se pojavile avtorice, ki si zaslužijo pozornost, vendar menim, da je to daleč od tega, da bi dominirale nad moškimi. Poglejmo, denimo, seznam nominirancev za nagrado Meše Selimovića v zadnjih letih: med njimi domala ni ženskih imen. Morda jih upravičeno ni, ne pravim, da gre za diskriminacijo, toda menim, da so te "nove ženske", če so že na pohodu, šele vzele zalet.

Trenutno pišete roman. Ali se postopek pri pisanju kratke zgodbe kot krajše forme razlikuje od tistega pri pisanju romana kot daljše literarne forme? Se nameravate vrniti h kratki zgodbi, ko boste končali roman, ali pa je za vas kratka zgodba le stopnica na poti k dozorevanju?
Res je, pišem roman, vendar sem v nekaj "premorih" med pisanjem napisala tudi ducat novih kratkih zgodb. To je literarna forma, v kateri sem gotova in ki se kratko malo dobro prilega nekim idejam oziroma temam, in nikakor ne menim, da je stopnica na poti k dozorevanju. Romana sem se oprijela, ker sem imela idejo, ki je bila prezapletena za zgodbo in je nabrekala, dokler je naposled nisem začela zapisovati, ni mi bilo lahko postati "romanopiska". Roman terja od pišočega drugačno vrsto koncentracije, predano delo, ki ne traja le tri ure dnevno trikrat na mesec, in to je tisto, kar mi je doslej povzročalo največ skrbi. Zdaj sem vzela neplačan dopust in se nameravam posvetiti samo pisanju.

Kako pomembno je za vas branje, kako vpliva na vas kot na avtorico in kaj v tem času berete?
Branje je zame morda nekaj najpomembnejšega, pisati in ne brati, bi bilo podobno kot kuhati in nikoli pokusiti tujih jedi. Vedno lahko kuhaš enak golaž, vendar nihče ne mara vselej enake jedi na mizi. Branje pomembno vpliva name predvsem kot na osebo, sili me k nenehnemu izpraševanju, pretresanju, bodisi čustvenemu ali intelektualnemu, o sebi ali svetu, ki me obkroža. Umetnost pisanja drugih na neki način povzroči, da nastaja v meni vedno več ustvarjalne energije.

V zadnjem času sem brala zgodbe Rumene Bužarovske Moj muž (Moj mož), romane Pjevač u noći (Pevec v noči) Olje Savičević Ivančević, Rupa (Luknja) Ivane Bodrožić, Anđeli s asfalta (Angeli z asfalta) Johanne Holmström, pa Emanuelle Pagano, ki me je neznansko navdušila. In ko zdaj premišljam, imaš nemara prav – kot kaže, so ženske na poti k prevladi v književnosti. Bil je že čas.