Med njegovimi deli in družbeno perečimi temami morda ni opaziti neposredne povezave, nastajajo pa ta kot posledica, pravi. Posledica tega, da je kot oseba sicer kritičen do relevantnih tem, kot umetnik pa to doživlja na preveč čustveni ravni, da bi se s takšnimi vprašanji soočil na neposreden način. Nagovarjajo ga premočno, zato se od tega raje umakne, a ne nujno z eskapizmom, pač s podajanjem neke lastne alternativne rešitve, odgovora samemu sebi.

Pod naslovom Nikoli ne vem se trenutno predstavlja v Ravnikar Gallery Space v Ljubljani (razstavo lahko ujamete še do petka), kjer že v naslovu nakaže tako likovno kot vsebinsko razpetost svojega dela, tiste vmesne faze, ki se mu zdijo za doživetje bolj zanimive.
Simon Kocjančič (1979) deluje na področju slikarstva, grafike, risbe in umetniškim fanzinov. Slednjim se je začel posvečati razmeroma pozno, v letih 2014, 2015, samim risbam pa že prej, vendar so te ostajale doma, skrite pred drugimi. Večinoma gre za stilizirane hibridne forme, ki pripovedujejo prav o tej neoprijemljivosti, ki mu je tako blizu, tehniki primerno pa jih nato razvija in nadgrajuje tudi v svojih oljnih slikah. V teh svojo glavno izraznost polaga v barvno ploskev, ki ji odmerja največ prostora, nanjo pa polaga manjše ali večje elemente. Gre za težko določljive pojavnosti, ki se zdijo kot poenostavljen in deformiran odmev znanih, premalo otipljivih predmetov, da bi si jih konkretno priklicali v spomin.

Sam se sicer nima za abstraktnega slikarja, saj vedno izhaja iz pojavnih stvari, ki jih nato prepusti eksperimentalnim raziskovanjem, s katerimi začetno idejo ali občutje preoblikuje v umirjeno brezprostorje modre, sive ali bele barvne ploskve, na katerih lebdijo ti neotipljivi elementi.

Barvno ozadje plasti dinamizira in bogati tako z nanosom kot specifičnim koloritom. Barvo (najraje uporablja oljne barve, medtem ko po akrilu posega šele v zadnjih letih, ko velike formate slika tudi s stenskimi barvami) nanaša bodisi prekrivno in ustvarja s tem bolj ali manj neprosojno podlago lebdečim formam, naslikanim v kontrastnih odtenkih, bodisi poudari nanos potez, ki prehajajo in se plastijo druga čez drugo. Enako neotipljivost vnaša v sam izbor kolorita, ki ne vključuje čistih barv, temveč barvne mešanice ‒ modra ni nikoli samo modra, ampak se njena niansa sprehaja od sive do temno modre, in tudi bela ni samo bela, pač pa zamazana s primesmi tople rožnate barve.

Umetnik živi daleč stran od urbanega vrveža. Pred leti se je iz Izole preselil v zaledje Kopra v staro istrsko hišo. Tudi to je bil njegov način spoprijemanja z nečim, do česar je kritičen, kar ga odbija. Čeprav ga v vizualnem smislu inspirira prav produkcija velikih urbanih središč in mu je blizu undergroundsko prizorišče ter zoperstavljanje očitnim, konvencionalnim likovnim smerem, mu distanca od mestnega središča, kjer je vizualna produkcija nemara bolj prisotna in nenehno kipeča, ustreza. "Včasih je lahko to še prednost, ker se bolj osredotočiš na zares pomembne stvari," pravi Kocjančič. Tudi morebitnim trendom na umetniškem trgu se nikoli ni znal ali želel podrejati oz. temu prilagajati svoje likovne govorice. "Edino, kar je gotovo, je to, kar si ti želiš. Lahko se prilagajaš, pa ni nujno, da uspe. Če delaš to, kar želiš, si tudi ob neuspehu vsaj pomirjen sam s seboj."

Več o njegovem delu pa v spodnjem pogovoru.

Obiskovali ste srednjo poslovno šolo, kar morda ni ravno konvencionalen začetek poti, ki jo prehodijo likovniki. Je bila potem odločitev za študij slikarstva posledica nekega odločilnega trenutka ali se je želja formirala postopoma?
Verjetno sem že v trenutku, ko sem se dejansko odločil za srednjo poslovno šolo, vedel, da želim delovati na področju umetnosti. Vendar pa nisem želel srednje šole obiskovati v Ljubljani. Nisem se še počutil za to pripravljenega. A mi ni žal, saj nisem prepričan, da bi mi srednja oblikovna šola dala toliko posebnega. Ko pa se je bilo po končani srednji šoli treba nekaj odločiti, sem si rekel, da grem študirat to, kar si v življenju želim početi. Verjetno drugega niti ne bi želel študirati. Risanje in slikanje me je pa seveda od nekdaj zanimalo in sem se temu tudi posvečal.

Živite v Truškah pri Kopru. Bi rekli, da razpoloženje na Obali in odmik od mestnega središča, navsezadnje tudi istrska likovna tradicija, kako vplivajo na vašo umetnost?
Takoj ko sem se preselil iz mesta v zaledje Kopra, sem se kar malo izogibal že misli na ta vpliv. Prepričan sem bil, da name Istra ne vpliva, ampak me zanima tisto, kar se dogaja v urbanih središčih, denimo v New Yorku ali Berlinu. In to zares vpliva name. Kar se tiče same istrske zapuščine, me ta v neposrednem smislu ne zanima, opažam pa, da vse bolj vpliva name odmaknjenost od sodobne družbe.

Mislite v smislu miru?
Ne gre toliko za mir, ampak bolj za to, da se na tak način soočam z nečim, kar mi ne ustreza. Ko sem do česa kritičen, se ne ukvarjam konkretno s to stvarjo, ampak se odločim in živim drugače. Tudi moja kritičnost do sodobne družbe se odraža v mojem odzivu, da grem živet nekam, kjer je precej odmaknjeno od celotnega dogajanja.

Pravite, da ste sami kritični do današnje družbe, kot umetnik pa doživljate svet na drugačni čustveni ravni in se s tem težko spopadate. Je torej v vašem delu tudi kaj eskapizma?
Da bi se prav prek umetnosti ukvarjal z družbenimi stvarmi, ki se me še posebej tičejo, se mi zdi, da bi mi bilo mogoče prehudo oziroma čustveno preveč. Rajši podam neko alternativo oziroma svoje videnje, svojo rešitev. S tem ne mislim, da ponujam neko dokončno rešitev v širšem družbenem smislu, ampak rešitev, ki daje odgovore meni samemu.

Ali torej tudi sam ustvarjalni proces doživljate kot neke vrste odmik v smislu samorefleksije in iskanja odgovorov? Kako poteka vaše delo?
Običajno ne delam zavestno nekih serij, ampak gre za zelo splošno ustvarjanje. Delam ali pa si vsaj želim, da bi bilo delo vsakodnevna praksa. Da bi se torej vsak dan spravil v atelje in delal ter bi bilo ustvarjanje del mojega vsakdana. V času ustvarjanja ne potrebujem zavestnega umika, da bi se torej pred vsemi zaprl v osamo in potreboval mir. Prav tako ustvarjalnega procesa ne doživljam na duhovni ravni, tega niti ne maram. Preprosto se poskušam disciplinirati in vsak dan delati. Običajno gre za večerne ure, saj sem čez dan v službi, s katero služim kruh. Ker živim na vasi, v naravi, je veliko postoriti tudi na vrtu okoli hiše, zato je dan običajno rezerviran za to. Zvečer ali pozno v večeru sem pa v ateljeju. Ko se pripravljam na razstavo, pa delam vsak dan in grem tudi večkrat na dan v atelje, ki ga imam v hiši, si zavrtim kakšno glasbo …

Glavni polji, v katerih se izražate, sta risba in barvna ploskev. Kaj vam pomeni ena in kaj druga, ali drugače: figura na eni in abstraktna ploskev na drugi?
Vedno sem se imel za figuralika, seveda predvsem v risbi, ampak tudi v sliki. Na področju risbe sem še vedno figuralno opredeljen, v sliki pa me že zaradi samega fizičnega vidika zadnja leta figura ne zanima. To je tudi posledica tega, ker na neki točki nisem več vedel, na kakšen način pristopiti k njej, da bi me v slikarskem smislu zadovoljila.

Vaša barvna paleta temelji med drugim na kontrastu med velikimi modrinami, se pravi hladnimi ploskvami, in pa toplino rdečkasto-rjavih elementov, ki vstopajo ali pa lebdijo v tem modrikastem brezprostorju. Zakaj ta paleta?
Prej sem uporabljal tudi tople barve, kožne tone, ki spominjajo na človeško figuro, na nekaj človeškega. Ob to sem postavljal zeleno. Včasih pride do tega po naključju, kar me je pripeljalo tudi do modre barve, ki sem jo kar vzljubil. Prav tako me zanima samo razmerje med barvo in obliko – včasih ti dá že barva občutek neke domačnosti, topline, nečesa osebnega, drugič doseže to oblika. Zato skušam kombinirati oboje. Mi je pa bliže, da je podlaga hladnejša, bolj abstraktna, oblika na njej pa bolj organska.

Ali barvne tone izbirate in povezujete na podlagi asociativnih vezi ali predvsem likovnega vidika?
Kar se tiče toplih barv, me sigurno spominjajo na neki človeški faktor, njegovo prisotnost. Že ko sem med študijem delal študijske slike figure, mi je bila barva kože izredno všeč. In to se je tudi obdržalo v mojih slikah, čeprav jo zdaj uporabljam v povsem drugem kontekstu. Glede hladnih barv pa ne bi rekel, da gre za neko metaforično asociacijo. Prej upoštevam, kako deluje delo vizualno.

Vaš kolorit sestoji iz barvnih mešanic, se pravi odtenkov, ki so vselej nekje vmes med enim in drugim tonom. Nekdo jih bo opisal bolj kot sive, drugi kot modre. Je prav ta nedorečenost, nejasnost in s tem nemara večja skrivnostnost tisto, kar iščete v paleti in posledično tudi končnem delu?
To je ta igra, ki me vznemirja zadnjih nekaj let oz. mi je dovolj zanimiva, da me spodbudi k temu, da se tega sploh lotim. Tudi v samem življenju me preveč točno definirane stvari pretirano ne zanimajo. Ljubše so mi vmesne faze. Že zaradi samega doživljanja stvari se mi zdijo zanimive. Podobno je pri samih barvah. Ne maram čistih barv, primarnih barv, ampak vedno slikam v malo posebnih barvnih kombinacijah, ali pa jih mešam, toliko, da niso čiste. Podobno je z oblikami ali figurami, ki se pojavljajo na slikah. Všeč mi je, da spodbudijo idejo ali asociacijo, kaj bi lahko bilo na sliki, ni pa točno definirano. Ne želim točno povedati, kaj je na delu, ker se mi zdi, da bi s tem pokvaril bistvo, sam smisel, za kaj gre.

Takšno delo, ki je torej nekje vmes, odpira tudi neskončno polje interpretacij. Kaj želite, da gledalec v vaših slikah prepozna? Vam je to sploh pomembno ali je lahko njegova prevzetost posledica sporočila, da je daleč stran od vaše zamisli?

Ni mi pomembno, kaj točno najde na sliki, saj tudi sam ne želim izražati ene same stvari, ampak gre za združenje, kombinacijo različnih podob, spominov in občutkov. Šele ko se potem vse to poveže, nastane slika. Da bi sam nekomu sugeriral, za kaj na sliki gre, se mi zdi nepotrebno, saj jo lahko sam doživlja iz čisto svojega zornega kota. Zato mi je ljubše, da gledalec sam v sliki poišče svojo zgodbo, kot pa da mu nekaj povem, saj morda tega ne bo začutil ali pa se mu ne bo zdelo smiselno. Tudi kadar moram spregovoriti o svojih slikah, vedno puščam stvari odprte, vedno ostane neki vprašaj ali pa dvom.