Odprtje njegove fotografske razstave Preostanki/Remnants se bo odvila nocoj.

V seriji del, ki po avtorjevih besedah predstavljajo šele uvod v proces, skoraj psihoanalitično odkriva, kaj podobi dodeli vrednost in kako gledalec pristopa k razumevanju podobe, je ob postavitvi zapisala umetnostna zgodovinarka Hana Čeferin, ki bo tudi spregovorila na otvoritvi. V najnovejšem projektu se je vrnil k ostankom starih fotografskih filmov, v katerih je ponovno ovrednotil opus s samega začetka lastnega fotografskega ustvarjanja v osemdesetih letih.

"V množici starih podob, ki so bile v nekaterih primerih zavržene, poškodovane ali neprimerno hranjene, je začel opažati celo vrsto fascinantnih 'napak' – fotokemičnih poškodb, zarez, prask, nenavadnih izrezov in drugega."

A prav ti so postali nosilci pomena, saj so bili še vedno podobe nečesa, čeprav so bili ustvarjeni le kot stranski produkt tega, kar je bilo na fotografiji izvorno v ospredju. Ko umetnik "napake" postavi v fokus upodobitev, se pred nami razgrnejo z množico mogočih interpretacij; od živalskih obrisov, antropomorfnih figur, duhov, pošasti, do skrivnostne prostranosti vesolja. Tovrstne motive je umetnik začel načrtno poustvarjati v svojem studiu v raziskovanju koncepta napačnega in naključnega v ustvarjalnem procesu. DK se v seriji zopet poigrava s konceptoma fikcije in tvorjenja pomena, gledalca pa izzove, da v vsaki podobi poišče lastno resnico.

"V Preostankih preizprašujem, kaj vse je lahko podoba. Ali lahko neko pomensko podobo, morda celo lepoto, najdemo v zavrženih preostankih nečesa, kar je bilo nekoč namenjeno kot nosilec podobe? Posledično preizprašujem, ali je mogoče najti pomen in morda celo lepoto življenja v današnjem sodobnem trenutku, ki je zaznamovan z razkrojem vrednot ter sistemov in podsistemov, torej nosilcev tistega, čemur smo rekli človeštvo, človeška družba," pa pravi umetnik sam.

Zanima ga komuniciranje med podobo in gledalcem
Hana Čeferin še poudarja, da za DK-ja fotografija nikoli ni bila enoznačna z reprezentiranjem resničnosti. Zanima ga komuniciranje med podobo in gledalcem ter pomensko polje, ki se vzpostavi v procesu gledanja. Vprašanje po njenih besedah namreč ni, kaj fotografija pove o realnosti, temveč kaj pove o njihovem avtorju, ali še bolje, kaj pove o nas samih.

"Njegove fotografske podobe delujejo kot svojevrsten Rorschachov test – s fluidnimi formami nihajo med abstraktnim in oprijemljivim ponujajo neskončne poti razumevanja in gledalca vabijo, da jih poskuša razvozlati. DK zopet poudarja dejstvo, da je umetnost več kot le reprezentacija podob, je priložnost za kontemplacijo in razumevanje samih sebe, za popotovanje v lastni jaz in soočenje s podobami, ki jih umetnost lahko prikliče globoko iz podzavesti," sklene.

DK je diplomiral na FPS v Münchnu, magistrski naziv pa je prejel na IVAS v Kölnu. Več kot trideset let je član umetniškega kolektiva Strip Core. Vrsto let je prebival in deloval med Ljubljano, Kölnom, Münchnom, Dunajem in Beogradom, so zapisali v CD-ju.

Razstava bo na ogled do 12. decembra.