Ameriški slikar Jackson Pollock, ki je slikal tako, da je s "tehniko kapljanja" na horizontalno površino pljuskal ali brizgal barvo, je zase trdil, da se pri svojem delu odmika "od kakršnih koli prepoznavnih podob".

Kaj so "polloglifi"?
Nova študija v znanstveni reviji CNS Spectrums (izdaja jo Cambridge University Press), ki zdaj v njegovih kaotičnih vzorcih identificira prepoznavne podobe, sugerira, da se jih Pollock morda ni zavedal zaradi svoje diagnoze bipolarne motnje. Avtorji razvijejo hipotezo, da je Pollockova tehnika v temelj nekaterih njegovih najbolj znanih del "zavestno ali nezavedno zakodirala podobe", ki jih imenujejo "polloglifi". Argumentirajo namreč, da obstajajo vzporednice med številnimi Pollockovimi "prepoznavnimi podobami" in med skicami, ki jih je umetnik pri 24 letih (torej leta 1936) naredil za svojega psihoanalitika. Ta jih je pozneje prodal.

Študija je zgovorno naslovljena Ali podobe na slikah Jacksona Pollocka – polloglifi – izvirajo iz njegove zavesti ali podzavesti, ali pa so v očeh opazovalca?, naslanja pa se na Pollockovo delo Troubled Queen (1945). Platno je na prvi pogled videti kot kompleksen preplet barv in geometrijskih vzorcev; ampak če jo obrnemo za 90 stopinj, razkrije "vojaka v napadu, ki v rokah drži sekiro in pištolo s kroglo v cevi; petelina v slogu Picassa; opico z očali in vinom". Najbolj prepoznavna podoba pa naj bi bil "angel milosti s svojim mečem", še navaja študija.

Skrivanje podob pod nakapljane vzorce
"Njegova izjemna sposobnost, da je znal te podobe skriti naravnost pred našimi nosovi, je bila morda del njegovega ustvarjalnega genija, lahko pa, da so jo okrepile nadpovprečne vizualne sposobnosti za razumevanje prostora, ki so jih pri sebi opisovali nekateri bipolarni bolniki," je pojasnil prvopodpisani avtor študije, psihiater Stephen M. Stahl.

Strokovnjaki pravijo, da so Pollocku "njegove bipolarne zaznave omogočile, da je razvil unikatno tehniko kamufliranja podob pod svoje nakapljane vzorce". Ker se te podobe tolikokrat ponovijo, se jim ne zdi verjetno, da bi šlo za "naključno pareidolijo". (Pareidolija je težnja zaznavanja, da vsili smiselno razlago dražljaju, običajno vizualnemu, tako da človek zazna predmet, vzorec ali pomen, kjer ga ni.)

"Videti podobo v nakapljani sliki enkrat bi lahko bilo naključje; videti isto podobo dvakrat, na različnih slikah, bi lahko bilo naključje; videti jo trikrat ali večkrat – kar velja za steklenice, opice in gorile, slone ter noge druge motive – pa pomeni, da ni zelo verjetno, da bi šlo za naključno dojemanje brez osnove v resničnosti," pojasnjuje Stahl.

Obenem avtorji priznavajo, da je na umetnikovih poznejših delih težje zaznati oz. "dekodirati" polloglife.

Dokončnih odgovorov ni
"Pod črto morda nikoli ne bomo vedeli, ali so na slavnih Pollockovih nakapljanih slikah prisotni polloglifi. Prav tako ne moremo zagotovo vedeti, ali so zgolj v očeh opazovalca ali pa jih je umetnik vključil bodisi zavedno ali pa nezavedno."

Pollockovo slikarstvo ljubitelje umetnosti dolga desetletja fascinira tudi zato, ker lahko deluje kot nekakšen Rorschachov test; ljudje na slikah vidijo veliko različnih stvari, od prizorov iz klasične mitologije do jungovskih simbolov. Umetnostni zgodovinar Henry Adams je v knjigi Tom and Jack trdil, da je Pollock na sliko Mural (1943) skril svoj lastni podpis.

Pollock je pogosto s plastmi barve prekril celo platno, slikal pa je z močjo celotnega svojega telesa, pogosto z gibi divjega sodobnega plesa. Tehnika, s katero je kapljal in zlival barvo na platna, pa je dobila ime akcijsko slikanje.

Njegova abstraktna umetnost je razdelila kritike: nekateri so občudovali impulzivnost in hipnost ustvarjalnega procesa, drugi so kritizirali naključnost nastalih del, češ da so še najbolj podobna otroškim kracarijam. Na umetniškem trgu je bil Pollock vedno priljubljen – njegova dela se na dražbah prodajajo za večmilijonske zneske. Leta 2006 je prodaja platna Številka 5 (1948) za 140 milijonov dolarjev podrla svetovni rekord.

Jackson Pollock je leta 1956 umrl v prometni nesreči.