Dobro – vsem je seveda jasno, da so slovenski impresionisti zamudniki: pojavili so se leta, desetletja za izvirniki v Franciji. Pa vseeno smo lahko ponosni, pravijo.

Sorodna novica Kaj bi dekleta morala vedeti? Slikarke in kiparke, ki so ustvarjale v prvi polovici 20. stoletja.

V resnici je v zadovoljstvu, ki je impliciten trditvi, da smo "ujeli korak", nekaj problematičnega.

Implicitni tej trditvi sta namreč dve trditvi: da umetnost napreduje in da je bil ta in takšen napredek, kakršen koli je že bil, nekaj neizogibnega.

Potem ko bomo izpodbili obe trditvi, bomo seveda morali ugotoviti, da je zadovoljstvo, ki je implicitno trditvi, da smo "ujeli korak", brez podlage. Saj temelji na podmeni, da je slovenska umetnost končno napredovala do točke, ko je primerljiva z umetnostjo drugod po razviti Evropi.

Umetnost ne napreduje in ne more napredovati, saj temelji na doživetju. Doživetje je lahko bolj ali manj intenzivno, prijetno ali neprijetno, ne more pa biti napredno ali zaostalo. Se pa umetnost v času spreminja, še več, spremeniti se celo mora: forme, sklopi oblik, ki so nosilci vsebin, se skozi čas izpraznijo vsebin in postanejo prazne geste. Takrat – prosto po filozofu in kustosu Andreju Medvedu – pride nekdo, ki forme prevrne in jih vzpostavi na novo: umetnost tako spet postane intenzivna.

Občasno kdo poskuša izpodbiti trditev, da umetnost ne napreduje, z opozarjanjem na odkritje perspektive v renesansi: perspektiva v slikarstvu je znak napredovanja umetnosti, ugovarjajo. In ob tem pozabijo, da se po zatonu renesanse za perspektivo slikarji niso več kaj dosti menili, v dvajsetem stoletju pa so evklidski prostor v slikarstvu prevračali, prevrnili, celo zanikali.

Je bil nastop impresionizma in sosledje slogov ali -izmov v dvajsetem stoletju nekaj neizogibnega? Potem ko smo ugotovili, da v umetnosti ni napredka, moramo seveda skleniti, da je odgovor na vprašanje negativen. Nastop posameznih slogov bi se lahko odvijal v povsem drugačnem sosledju. Pravzaprav je že ideja kakršnegakoli sosledja zgolj fikcija.

V sledenju francoskim impresionistom slovenske četverice torej ni bilo nikakršne nuje. Če bi imel dovolj talenta in domišljije, bi kateri koli od njih prevrnil (impresionistično) formo in vzpostavil nekaj svojega, izvirnega. Pa tega nobeden od četverice ni naredil. Zato na impresioniste ne moremo biti (zares) ponosni.

Ponosni moramo pa vendarle biti na dva slikarja, ki sta se pojavila po prvi svetovni vojni. Božidar Jakac in Gojmir Anton Kos sta kot prva Slovenca prevrnila obstoječe forme in iz njih izpeljala nekaj izvirnega.

Nobena od slikark in kipark na razstavi v ljubljanskem Mestnem muzeju ni naredila česa podobnega. Vse zgolj bolj ali manj uspešno sledijo zgledom. Prva slovenska slikarka, ki jo morda smemo imeti za izvirno in s tem za vrhunsko, se pojavi po letu 2000: Ksenija Čerče. In po letu 2000 v slovenskem slikarstvu zares dominirajo slikarke: samo v zadnjem času velja spremljati Barbaro Drev, Nežo Perovšek, Niko Zupančič, Apolonijo Simon in še nekaj drugih.