Letos so se grafične delavnice z rezidenco na povabilo kustosinje in vodje galerije Mojce Grmek udeležili Erik Mavrič, Neža Perovšek, Adrijan Praznik in Iva Tratnik. Kot navdih jim je služila pesem, ki so si jo izbrali pri zasnovi grafike v tehniki sitotiska v modri in sivi barvi, ki sta bili vnaprej določeni, odtenke pa so določili sami. Nato so grafiko odtisnili, tretjino izvodov pa spremenili v originale z intervencijo v tekstilnem kolažu, saj tekstil namreč povezujemo z ženskami, poudarja Grmek. Kot likovni element so umetniki uporabili tipografijo, ki predstavlja neposredno vizualno vez s poezijo.

Grafike, inspirirane s pesmi Makse Samsa
Za vse sodelujoče umetnike je bil to prvi stik s pesnico, učiteljico in Kosovelovo sodobnico, katere pesmi so polne eksistencialne bolečine. Kljub temu sta Tratnik in Perovšek našli eno bolj optimistično – Noč. Jasnina. "Pesem mi je izstopala, ker ni toliko otožna, ne govori o smrti, minljivosti in grobovih. Ko pesnica pravi, da greš spat in nad tabo še vedno sije neka zvezda, daje občutek nekega optimizma in upanja," je povedala Perovšek. Tratnik je dodala, da je "večina njenih pesmi neko žalovanje, kaj drugega pa o pesnici vemo bolj malo. Verjetno je bila ujeta v neko provincialno okolje. Grandiozno pa se mi je zdelo njeno ime, mislila sem, da si je dala vzdevek po Gregorju Samsi iz novele Preobrazba Franza Kafke."

Mavriča je pritegnila pesem Bila sem genij in ironično dejstvo, da umetniki tako takrat kot zdaj pričakujejo, da jih bo nekoč nekdo odkril in povzdignil njihov glas v večnost. Presenetila ga je tudi "brutalnost njenih izjav, brez želje po izdelani estetiki", pri čemer omenja verz "popljuvana bi z žolčem se oprala", ki ga je vključil v grafiko. "Pri njeni poeziji je šlo za neko samorefleksijo, kar mi je všeč." Praznik si je za izhodišče vzel naslov pesniške izbirke Bleščeče prevare iz leta 1964, v grafiko pa vključil tudi portret pesnice, saj sitotisk omogoča združevanje različnih elementov. Na delavnico z rezidenco se je med drugim odzval, ker je povezana s tekstualno umetnostjo, kar ga znotraj slikarstva še posebej zanima, torej "kako spojiti besede s podobami, kar v slovenski umetnosti ni najbolj prisotno".

Umetniki so druženje in ustvarjanje v galerijskih prostorih ocenili kot zanimivo in navdihujoče, saj daje možnost srečevanja umetnikov, ki sicer morda ne bi nikoli ustvarjali skupaj, ter povezovanja različnih generacij. To ustvarja drugačno dinamiko, saj je sicer delo umetnika v lastnem ateljeju bolj "asocialno", kot se je izrazila Tratnik.

"Vsa je živela samo za pesem"
Maksa Samsa se je rodila na Dolnjem Zemonu 12. oktobra 1904. Bila je peti od desetih otrok na veliki kmetiji. Osnovno šolo z osmimi razredi je obiskovala v Trnovem v samostanu, šolanje pa nadaljevala v Ljubljani in v Tolminu, kjer je leta 1923 diplomirala. Zaposlena je bila kot učiteljica po več krajih nekdanje Jugoslavije, dokler se ni vrnila domov in poučevala v Ilirski Bistrici.

Maksa Samsa je vsakodnevno oprtana z nahrbtnikom odšla med prijatelje v Ilirsko Bistrico, kjer je vsak dan prečkala strugo reke Reke. Pri zadnjem prečkanju reke je 18. marca 1971 omahnila v strugo in utonila prav na rojstni dan njenega mladostnega prijatelja pesnika Srečka Kosovela. France Bevk je v spremni besedi pesniške zbirke Bleščeče prevare zapisal: "Koder je hodila, so jo spremljale pesmi kot odmevi njenega samotnega srca. Te so ji bile vse." In še: "V blestečih pesniških podobah je iskala izpolnitve svojih želja in sanj. Prevare, ki jih je doživela v svojih hrepenenjih, so vdihnile njenim verzom tiho otožje in odpoved, jih hkrati prepletle z življenjsko modrostjo in človeško dobroto."

Ženska lirika Makse Samsa polna eksistencialnih motivov
Njene pesmi so objavljale številne revije in časopisi: Ženski svet, Novi rod, Mladika, Zvonček, Naš glas, Ljubljanski zvon, Gruda, Odmevi slovanskega sveta, Jutro in drugi. Njena prva samostojna zbirka Nekaj pesmi je izšla v Trstu leta 1934. Naslednja Bleščeče prevare je izšla 1966 leta v Ilirski Bistrici in njena dopolnjena izdaja leta 1983. Glavna tema njenih pesmi so nesreča, trpljenje, smrt, posmrtno življenje in ljubezen. "Ne glede na razpoloženje bralca se pri njej ponavlja vedno nova in hkrati ista dimenzija njene pojavnosti, kjer prevladujejo jesen, umiranje, strtost, večer, spomin ..." je v spremni besedi zbirke Živela sem za pesem zapisala Damijana Logar.

Leta 1985 se je po njej poimenovala Matična knjižnica v Ilirski Bistrici, ki je leta 2001 ob odprtju novih prostorov in ob trideseti obletnici njene smrti izdala zbirko vseh njenih do zdaj objavljenih pesmi z naslovom Živela sem za pesem. Knjižnica Makse Samsa tudi hrani njeno zapuščino: poleg rokopisov njenih pesmi v zbirki najdemo tudi spominske knjige, šolske dnevnike, redovalnice, poročila, njena spričevala in preostale dokumente.

V Pivki več dogodkov v znamenju 120-letnice rojstva Makse Samsa
Pesmi v grafiki je štiriletni projekt, ki raziskuje povezave med poezijo in likovno umetnostjo skozi grafiko, tematsko pa se osredotoča na poezijo znanih pesnikov in pesnic iz regije. Začel se je leta 2022 s Srečkom Kosovelom, nadaljeval z Dragotinom Kettejem in Makso Samsa, končal pa se bo prihodnje leto z Miroslavom Vilharjem. Pri projektu sodeluje tudi Knjižnica Makse Samsa v Ilirski Bistrici, kjer bo razstava gostovala po koncu v Pivki. Knjižnica sicer jeseni ob letošnji 120. obletnici rojstva pesnice pripravlja več dogodkov, vključno s ponatisom njenih pesmi in pohodom po poteh Makse Samsa.

V Hiši kulture bodo prihodnje leto po razstavi zadnje rezidenčne grafične delavnice pripravili tudi pregledno razstavo ob koncu projekta, za letos poleti pa Grmek napoveduje nadaljevanje Poslikane Pivke, ko bo Marko Šajn poslikal zunanjost stavbe na železniški postaji. Prihodnje leto bo mestno krajino popestrila Iva Tratnik.