Kuratorka črnogorskega paviljona na letošnjem beneškem bienalu je bila ena od gostij okrogle mize na temo kuriranja v času hiperprodukcije, ki je potekala v sklopu pred nedavno sklenjenim tretjim Ljubljana Art Weekendom. Okroglo mizo je v Cukrarni je moderirala Ajda Ana Kocutar, ena od soustvarjalk revije ETC., ki so zasnovale tudi program letošnjega dogodka. Rdeča nit okrogle mize je bila logična izpeljava iz tematike, ki so se ji posvečale v tretji številki revije, kjer so v sodelovanju z izbranimi umetniki obravnavale izzive neugodnih delovnih pogojev prekarstva, v katerih ustvarjajo umetniki in so zaradi tega prisiljeni v "razprodajo" lastnega dela. Da bi na umetnostnem prizorišču ostali relevantni in prisotni, so pogosto prisiljeni v hiperprodukcijo, ki ni postala standard le v polju vizualne umetnosti, ampak kulture in drugih področij.

Vprašanje, kako torej navigirati v hitrem svetu, v katerem živimo, je bilo na okrogli mizi sicer usmerjeno v področje kuriranja, v resnici pa je enako prenosljivo in relevantno za širši družbeni premislek.

Neustavljiv prehod k digitalnemu
Kot je dejala Marijana Schneider, kustosinja Muzeja moderne umetnosti v Salzburgu, pri vprašanju hiperprodukcije v umetnosti vedno ločijo med časom pred covidom 19 in časom po pandemiji, saj je v obdobju zaprtja poseben pomen dobila digitalna platforma, ki je umetniški produkciji odprla nov prostor prezentacije in nagovora. Kot opaža, se je z omejitvenimi pogoji v času covida 19 naslon na digitalno vsebino povečal. Od kuratorjev to med drugim zahteva nenehno prisotnost na družbenih omrežjih, ki so postala pomembne platforme za vstop umetnic in umetnikov na umetnostni trg. Ena od posledic takšne razširitve platforme prezentacije je poplava produkcije, v kateri je težko manevrirati.

V digitalno različico se je po covidu usmeril tudi projekt Pompeii Commitment, v okviru katerega deluje neodvisna kuratorka Caterina Avataneo, ki je na okroglo mizo v Ljubljani prispela iz Neaplja. Projekt namreč poteka v sodelovanju z Arheološkim parkom Pompeji, kjer šest umetnikov raziskujejo antične arheološke ostaline, nato pa ustvarijo sodobno delo, ki ga predstavijo na spletu.

Kuriranje in raziskovanje
Sama veliko razmišlja o tem, kako kuriranje združiti z raziskovanjem, kjer predstavlja ključno oviro – pomanjkanje časa, ki otežuje možnost poglobljene preučitve tematike. "Ko najdem svojo smer, prakso usmerim predvsem v kuratorsko metodologijo," pravi Caterina Avataneo, ki jo v prvi vrsti zanimajo teoretične raziskave. "Raziskavo uporabljam kot filter, skozi katerega pogledam stvari."

Od projekta k projektu
Ana Simona Zelenović se je v sklopu priprav na črnogorski paviljon, v katerem se umetnica Darja Bajagić ukvarja s kulturo kolektivnega spomina in odnosa do skupne kulturne dediščine, pri čemer se navezuje na fašistično koncentracijsko taborišče na črnogorskem otoku Mamula, ukvarjala s tematiko koncentracijskih taborišč. Ob tem se sprašuje, kaj s pridobljenim znanjem po tem, ko se projekt konča in se je treba posvetiti novemu. "Jezi me, da se ravno takrat, ko se ob pripravi razstavnega projekta dovolj poglobim v določeno temo, dosežem točko, ko bi se lahko nekaj naprej razvilo in s tem nekaj naredilo, projekt konča in me čaka nova stvar. Ravno ko dosežeš globino, moraš naprej," razlaga.

Pomen znanja, ki odhaja
Tudi Marijana Schneider je opozorila na pomen specializacije, kar se zdi pri delovanju znotraj institucije nemara lažje uresničljivo, v resnici pa jo pri tem ovira način dela, kjer predstavlja 80 odstotkov ukvarjanje z birokratskim delom, medtem ko se kuratorka pisanju, raziskovanju in spoznavanju umetnikov posveča v svojem zasebnem času. Ob tem opozori na pomen znanja, ki v primeru zunanjih kuratorjev iz institucije odteka. "Kaj torej po projektu ostane," se sprašuje Schneider, ki prisega na izgradnjo globljih in dolgotrajnih odnosov z umetniki.

Nikoli dovolj produktivni
Tudi Jelisaveta Rapaić, umetnica in neodvisna kuratorka iz Beograda, ki je delovala v Kunsthalle Bratislava, dokler je ni slovaška vlada zaprla (umetnostna institucija je imela sicer dolgo zgodovino delovanja od leta 1958), je spregovorila o neugodnih delovnih pogojih, prežetih z birokratskimi postopki, ki ne dajejo pravega občutka uspešno končanega projekta. Izgorelost je na neki točki neizogibno dejstvo, pravi in spregovori o nenehnem pritisku, ki spremlja občutek nezadostne produktivnosti. "Edina stvar, ki mi je težja od tega, da ne bi imela dela, je občutek, da nisem dovolj produktivna." Ob tem Rapaić spregovori tudi o pomenu dobrega počutja v okolju, kjer delujemo. Umetnica se posveča predvsem feminističnim temam, trenutno pa razstavlja v Galeriji Ravnikar (pod naslovom hide u inside bo njeno delo na ogled do 22. junija).

Ana Simona Zelenović je prepričana, da je pravi cilj ukvarjanje s tistimi stvarmi, ki nas nagovarjajo in lahko k njim nekaj prispevamo. "Ko nimam ničesar povedati, takšen projekt zavrnem," pravi. Vse kuratorke so opozorile tudi na pomen dolgoročnega sodelovanja z umetniki, kjer imajo možnost spremljanja njihovega razvoja in vzpostavitve pristnega odnosa. "Pomembni so dolgotrajni odnosi z umetniki, ki zahtevajo čas in običajno niso vezani na institucijo, ampak so globlje narave," pove Zelenović.

Razstava se ne konča z odprtjem, ampak se takrat šele začne
Kako torej v takšni hiperprodukciji nagovoriti občinstvo? Marijana Schneider omeni idejo muzeja kot organizma, ki se odpira. Potrebujemo različne forme besedil, pri čemer ne misli zgolj na preprosto zapisane interpretacije in razlage, pač pa tudi dobro raziskane teme. Treba se je usmeriti v odpiranje muzeja, približevanje vsebine javnosti, prek podkastov ali na druge načine, odvisno od tipa razstave, meni. "Razstava se ne sme končati po odprtju, ampak mora rasti naprej. Tu lahko razvijamo največ." Obenem pa svari pred pretiranim sledenjem takšni usmeritvi, saj je treba vedno najti pravo ravnovesje. Gre za trajnostnost v več pogledih, je prepričana.

Diskurzi, ki jih odpirajo javni prostori
Poleg številnih vodstev, odprtij razstav, pogovorov z umetniki in drugimi dogodki je tudi letošnji Ljubljana Art Weekend prinesel več kuriranih sprehodov po mestu (Artwalke), kjer pa tokrat ni šlo toliko za predstavljanje umetniške produkcije, prej za kuratorski premislek o umetniškem pristopu, percepciji prostora in pogojih dela v kulturi. Zadnje je na svojem kuriranem sprehodu odprla umetniška vodja Galerije Škuc Tia Čiček, ki je javni prostor vzela kot prizorišče diskurza, vprašanje pogojev dela v kulturi pa odprla skozi zgodbo o Martinu Krpanu. Tromostovje je bilo izhodišče za pogovor o mitu Plečnika kot deloholiku in o nekom, ki je bil dobro povezan z mestnimi odločevalci.

O dialogu telesa s prostorom
Na Plečnikovo dediščino se je v svojem sprehodu navezala tudi mednarodno priznana umetnica in ustvarjalka s področja sodobne fotografije Aleksandra Vajd. Sprehod je začela pri Ljubljanski tržnici, točneje nenavadni niši v ribarnici, ki jo je zaradi nejasne funkcije dlje časa vznemirjala. V sodelovanju s študentom ALUO-ja Žigo Kelencem sta odprla vprašanje aktivacije javnega prostora in gledalčeve percepcije arhitekturnega prostora, ki od njega zahteva gibanje. Zanimal ju je premislek, kako gledamo arhitekturo, okolico in doživljamo javni prostor. Gre za premislek dialoga telesa s prostorom, pove Vajd. Naslednja postaja je bil NUK, kjer je prostorski premislek zaupala Davidu Tavčarju. Oblikovalca, ki je, kot je dejala Vajd, s postavitvijo Spekter. 70 let Zbirke UGM v Umetnostni galeriji Maribor spremenil pogoje, v katerih gledamo umetnost, je povabila, da s svojo intervencijo podobno odstre nov pogled na Plečnikov prostor. Tavčar je izbral NUK, Plečnikovo mojstrovino, kot je dejal, pri tem pa pozornost od celovitosti njegove arhitekture usmeril v detajl: zanimal ga je arhitektov občutek za materialnost in njegova premišljenost, ki se kaže v formi stolov, stebrov in drugih elementov arhitekture ter notranje opreme. "Vse, kar je iskreno, prestane čas," razmišlja o Plečniku. V razmerju oblikovanja in vizualne umetnosti gre za področji, ki jih obravnavamo po različnih merilih, pravi. Pri oblikovanju sta pomembna humor in vzpostavljanje udobja, zato je sam pozornost usmeril v veličastni marmorni Plečnikov pult v NUK-ovem lokalu, kamor je interveniral s postrežbo prigrizka.

Mapiranje tragedije in vzhodnoevropske umetnosti
Kuriran sprehod kustosinje in nekdanje direktorice Moderne galerije Zdenke Badovinac je pomenil postanek v knjižnici Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, v kateri je želela spregovoriti o produkciji umetniškega znanja. Knjižnica zato, ker atelje ni edini prostor, kjer nastaja umetniška produkcija, pač pa je to lahko denimo tudi knjižnica, arhiv in podobna okolja, kjer se hrani vedenje. O znanju, ki ni le izhodišče umetniške produkcije, ampak tudi končni produkt, je spregovorila z umetnikoma dveh generacij – Borutom Vogelnikom in Đejmi Hadrović. Prvi je predstavil samozgodovinjenje znotraj konteksta Vzhodne Evrope, s katerim se je skupina IRWIN ukvarjala od začetka 90. let, ko je mapirali še neznano polje uradnega in neuradnega umetnostnega prizorišča Vzhoda. Po drugi strani Đejmi Hadrović mapira tragedijo, kot to sama poimenuje. Ukvarja se z nasiljem, s svojim umetniško-antropološkim raziskovanjem balkanskega prostora pa skuša prek individualnih zgodb ohranjati in dokumentirati ustno zgodovino posameznikov, ki tako vstopijo v napisano zgodovino, hranjeno oz. prezentirano v muzejih.