Drago Hrvacki, 1936‒2021. Foto: Primož Hrvacki
Drago Hrvacki, 1936‒2021. Foto: Primož Hrvacki

Rojen je bil leta 1936 v Ljubljani, kjer je na Akademiji za likovno umetnost v letih 1958‒1963 študiral slikarstvo in grafiko (profesorji Pregelj, Omersa, Pengov, Sedej, Jakac in Debenjak). Diplomiral je leta 1964 in se pozneje študijsko izpopolnjeval v Italiji. Deloval je kot profesor likovne vzgoje na več osnovnih in srednjih šolah ter v Pionirskem domu – Centru za kulturo mladih v Ljubljani oz. del ustvarjalnega obdobja kot svobodni umetnik. Pomemben je tudi njegov prispevek k ponovnemu uvajanju mature in poučevanju maturitetnega predmeta Likovna teorija. Živel in ustvarjal je v Ljubljani in v Vinicah pri Novi Štifti na Dolenjskem.

Drago Hrvacki, serija P, akril na platno, 1969‒1973. Foto: Primož Hrvacki
Drago Hrvacki, serija P, akril na platno, 1969‒1973. Foto: Primož Hrvacki

V zgodnjem obdobju je bil član znamenite slovenske skupine Neokonstruktivisti, s katero se je prvič predstavil konec šestdesetih let. Leta 1968 sta na razstavi svoja dela predstavila Dragica Čadež in Tone Lapajne, na prvem skupnem nastopu v ljubljanski Mestni galeriji leta 1969 pa so sodelovali člani Neokonstruktivistov ‒ Čadeževa, Lapajne, Dušan Tršar in Hrvacki.

Drago Hrvacki, Kompozicija XXII , barvan les, 1967.Foto: Arhiv Moderne galerije
Drago Hrvacki, Kompozicija XXII , barvan les, 1967.Foto: Arhiv Moderne galerije

Pozneje so se jim pridružili še nekateri drugi vidni likovni ustvarjalci, skupina pa se je zadnjič predstavila leta 1972. Mlada generacija umetnikov je tedaj z novimi idejami in likovnimi izraznimi sredstvi posegla v izjemno razgiban čas slovenskega povojnega modernizma, ki so ga soustvarjali starejši klasiki (med drugim Stupica, Kregar, Mihelič, prav v tem času pa se je poslovil Pregelj …) ali pa mladi avtorji, ki so z novimi smermi nastopili v zgodnjih šestdesetih letih (denimo Bernik in Jemec, ki sta bila med ustanovnimi člani Grupe 69).

Hrvacki je deloval še v skupini Barva ter se predstavil na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini (posebej zanimiva in odmevna je bila razstava Neokonstruktivistov v Mestni galeriji v Ljubljani leta 1993, na kateri so predstavili pregled delovanja skupine v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih preteklega stoletja), njegova dela pa hranijo v več zasebnih in javnih zbirkah, tudi v stalni zbirki Moderne galerije.

Drago Hrvacki, 0037 c, barvni sitotisk, 1973. Foto: Primož Hrvacki
Drago Hrvacki, 0037 c, barvni sitotisk, 1973. Foto: Primož Hrvacki

Drago Hrvacki se je v zadnjem obdobju s svojimi likovnimi deli ob Ljubljani predstavljal tudi v lokalnem okolju na Dolenjskem. Vse do smrti je razvijal in variiral značilen minimalističen izraz geometrične abstrakcije v slikarstvu, grafiki, objektih, notranjem in grafičnem oblikovanju, po čemer bo v razvoju slovenske likovne umetnosti druge polovice 20. stoletja ostal avtorsko izviren in prepoznaven. Zaznamuje ga trdna konstrukcijska gradnja slike z barvnimi likovnimi polji, ki jih je kompozicijsko in barvno kontrastiral ter s tem dosegel analitično poglobljenost, predstavno čistost in estetsko harmoničnost podobe. Posamezna dela je večkrat združeval v serije in jih razstavljal v zaokroženih sklopih. Tem principom je ostal zvest vsa ustvarjalna desetletja, v nekaterih primerih pa motivi njegovih del aludirajo tudi na zabrisane motive mestnih vedut ali vegetacije ter se približujejo računalniški umetnosti.

Drago Hrvacki, OT 66 ‒ 1974/75, barvan les in poliester, 1974‒75. Foto: Arhiv Moderne galerije
Drago Hrvacki, OT 66 ‒ 1974/75, barvan les in poliester, 1974‒75. Foto: Arhiv Moderne galerije

Drago Hrvacki je umrl 29. januarja, ob njegovi smrti pa je Aleksander Bassin, ki je bil osrednji spremljevalec in poznavalec njegovega dela, zapisal, da akademski slikar Drago Hrvacki spada med "najznačilnejše in v določenem smislu tudi soustanovitelje skupine Neokonstruktivisti, ki je nastopala v domačem in širšem prostoru v letih 1968 do 1972. Hrvacki pa je že v letu 1967 samostojno posegel v oblikovanje fenomenološke strukture objekta. Novodobna kritika je za njegove objekte zapisala, da ustvarja avtor posebno hibridno formo skulpto-slike, da so njegovi objekti "slikoviti" in da so zanje idealno okolje galerijski prostori, ki so v dejavni interakciji z belino sten in tal. Hrvacki je s takim posluhom za razmerje prostor ‒ barva sodeloval z arhitektom Bončo med drugim pri določanju barvnih površin v Cankarjevem domu, sicer pa je neke vrste urbani laboratorij oblikoval v avli Ljubljanske banke na Šmartinski cesti v Ljubljani, ki bi ga veljalo ponovno vzpostaviti v prvotni obliki."