Igra Markusa, danskega vojaka, ki se vrne domov, ko njegova žena umre v nesreči na podzemni železnici. Poskrbeti mora namreč za njuno 16-letno hčer, vendar ugotavlja, da je sploh ne pozna. Vzporedno spremljamo zgodbo Otta, statistika, ki je bil na istem vlaku, a ne verjame, da je šlo za nesrečo. Z dvema sodelavcema, ki razmišljata podobno, Markusa napelje k temu, da se maščuje, namesto da bi skrbel za svojo hčer in se soočil z lastnimi čustvi.

Film je napisal in posnel Anders Thomas Jensen, sicer najbolj plodovit in mednarodno prepoznaven danski scenarist. Napisal je scenarije za filme, ki so prejeli številne nagrade in za večino danskih filmskih uspešnic. Takole je komentiral peti celovečerni film, ki ga je sam tudi režiral: "Odvisni smo od tega, da v življenju iščemo povezave. Življenju vdihnejo pomen. Razumemo na primer, da lahko z denarjem, ki ga zaslužimo z delom, nahranimo svoje otroke. Če pa pristanemo na točki, ko povezav ne vidimo več, življenje lahko postane zelo težko. Temu včasih rečemo depresija, drugič kaj drugega. Izgubiš rdečo nit v pripovedi svojega življenja. To je tema mojega filma, naključja in povezave. Vsak lik ima svojo pot. Hči, Matilde, tudi išče povezave med dogodki. Njena metoda je zelo vizualna, neposredna. Kot pogosto počno ljudje, ki so bili udeleženi v nesreči, išče pomen: kaj bi lahko storila drugače? Če ne bi šla na tisti taksi, na tisti kraj, če ne bi potovala z letalom, se to ne bi zgodilo. S to metodo poskuša nadaljevati svoje življenje. Ampak v resnici se na ta način oklepa nesreče."

Jensen je sicer poznan po čudaških komedijah, kot so Možje in kokoši, Adamova jabolka, Zeleni mesarji in Migljajoče luči. V vseh igra Mads Mikkelsen, pogosto pa tudi Nikolaj Lie Kaas. "Moji filmi imajo vedno zelo močno izraženo tematiko, svoj lastni svet – ne dogajajo se v naši resničnosti. V njih večinoma nastopajo avtsajderji. Vedno znova imajo takšne ali drugačne zdravstvene diagnoze. Niso člani širše skupnosti, a si skupaj ustvarijo skupnost, ki ji lahko pripadajo. Tako si sami naredijo prostor v družbi. To je mojim filmom skupno."

Dodaja: "Zgodbe o tem, zakaj smo tukaj, se mi zdijo pomembne. Osebno sem toliko star, da zdaj to vidim tudi v svoji okolici, pri vrstnikih. Ko enkrat živiš že več kot polovico svojega življenja, začneš iskati pomen. Je še kakšen drug razlog, da obstajam, razen tega, da diham? Ko si mlad, hočeš osvojiti svet, povsod zmagati. Pozneje ugotoviš, kako banalno je to. Uživati moraš v tem, kar imaš, namesto da zapravljaš čas in pogrešaš izgubljene stvari. Če si z ljudmi, ki jih imaš rad, se najbolj približaš temu, da najdeš smisel življenja. Če iščeš več kot to, boš najbrž razočaran. Zdi se mi, da je to edina stvar, ki nekaj pomeni."

Glavni tekmovalni program tako kot vsako leto sestavlja resnično pester nabor filmov iz različnih držav: Libanona, Gruzije, Kitajske, Tunizije, Francije, Španije, Tajske, Nizozemske, Avstralije, Norveške, Srbije, Dominikanske republike, Kosova, Brazilije, ZDA in Indije. Doslej so bili med drugim na sporedu že Gritt, prvenec režiserke Itonje Søimer Guttormsen, ekscentrična norveška zgodba o igralki, ki ji kljub visokoletečim idejam kariera ne gre po načrtih. Pa Destello Bravío, ali, Pogumna bliskavica režiserke Ainhoe Rodríguez, zelo oseben film o ženskah v španski Estremaduri, ki se upirajo patriarhalni družbi ter svobodo in uteho iščejo v medsebojnem druženju.

Pa srbski film Pejsaži odpora, potovanje po spominih Sonje, za katero je režiserka Marta Popivoda napisala scenarij skupaj s svojo partnerico, Ano Vujanović. V dokumentarnem filmu izvemo, da so Sonjo Vujanović iz srednje šole v tedanji kraljevini Jugoslaviji izključili zaradi povezovanja s komunistično mladino, pozneje pa se je pridružila odporu, napadla nemški vlak, nakar so jo ujeli in mučili gestapovci in jo zaprli najprej v koncentracijsko taborišče v Beogradu in nato v Auschwitzu.

Marta Popivoda je film pripravljala 10 let, da ga mora končati prav zdaj, pa se je zavedela ob ponovnem vzponu fašizma v Evropi. o tem pove: "V mojem delu na splošno je zelo pomemben odnos med spominom in zgodovino. Obravnavam zgodovino, a ne kot nekaj mrtvega: zgodovina se ponavlja. Zato je zame to v resnici film o sedanjosti. Z Ano sva se odločili vpisati v zgodbo tudi svojo lastno pozicijo, zakaj je za naju pomembna, zakaj sva se je je lotili, zakaj bi morala biti pomembna za vse nas. V občinstvu želim prebuditi zavedanje, da je upor vedno mogoč in s Sonjo je to lahko doseči, ker je odlična pripovedovalka."

Sonjina zgodba ne vsebuje velikih, junaških dejanj. Marta Popivoda: "Zanimala me je ženska stran vojne, ki je ne poznamo. O junakih, o zgodovini nasploh, običajno pripovedujejo z dominantnega, patriarhalnega zornega kota moških. V pomoč nama je bila knjiga Svetlane Aleksijević, Vojna nima ženskega obraza. Ko sva jo prebrali, sva se zavestno odločili, da hočeva govoriti o tem, kako so ženske sodelovale v 2. svetovni vojni v Jugoslaviji, antifašističnih bork je bilo okrog 2000, veliko so prispevale. Vendar se vojne spomnijo drugače, kakor je prikazana v prevladujočih pripovedih. Sonja vedno omenja svoje tovarišice, kako so se ljudje drug do drugega vedli, kako je med vojno obstajalo tudi vsakdanje življenje. Ta film je v resnici o tem. O vsakdanjem življenju v radikalni situaciji, kot je biti v Auschwitzu kot politična zapornica. O tovarištvu, o solidarnosti, o samoorganizaciji in odporu."

Kateri film v glavnem tekmovalnem programu je petčlansko mednarodno žirijo tako prepričal, da ga bo nagradila z rotterdamskim tigrom, bomo izvedeli v nedeljo.