Delo Otroci, žrtve vojne, ki je izšlo pri Celjski Mohorjevi družbi, po besedah avtorja spremne besede Jožeta Faganela pravzaprav ni znanstvena raziskava, a tudi fikcija ni. V knjigi avtor obravnava otroke v Jugoslaviji in okoliških državah med letoma 1942 in 1948.
Ker je bila usoda otrok po drugi svetovni vojni kruta na različne načine, jih je tudi sam avtor razdelil v skupine. Eni so nasilno umrli, drugi so ostali brez staršev, tretji so bili označeni kot državni sovražniki. Med žrtvami so bili slovenski, hrvaški in židovski otroci, pa tudi otroci nemške manjšine, ki je živela na območju Jugoslavije. Opozoril je na tiste otroke, ki so bili potomci političnih nasprotnikov jugoslovanskih komunistov, ter na žrtve nacistov in fašistov. Trpljenje otrok kot (po)vojnih žrtev spremljamo tudi v Avstriji, Italiji, najhuje pa je bilo v Srbiji, pravi avtor. 60.000 - čeprav sam meni, da je to število verjetno pretirano - nemških otrok je, na primer, za večno ostalo v Jugoslaviji, kjer so jih vzgajali kot Slovane, v komunističnem duhu, na svoje prave korenine pa so ti otroci povsem pozabili.
Dokumenti, pričevalci zgodovinske resnice
Kot še pojasnjuje, je v nasprotju s knjigo Otroci s Petrička, ki temelji na njegovi lastni izkušnji, nova knjiga dokumentarno-zgodovinskega značaja, čeprav poudarja, da sam ni zgodovinar. Tri leta je zbiral podatke, ki jih je našel v kakšnih 60 knjigah v petih jezikih in časopisnih člankih ter Novi slovenski zavezi. Pri tem pa je želel v ospredje namesto statistike, ki običajnemu bralcu pogosto ne pove dosti, postaviti osebne izpovedi, zapise staršev, ki so iskali otroke, in fotografije, ki po njegovem mnenju zgodbo lahko marsikomu povedo bolj zgovorno in neposredno. Največjo težavo pri raziskovanju teme pa mu je predstavljalo to, da ostajajo arhivi pogosto zaprti.
'Maščevanje zmagovalcev nad poraženci'
Kot posebej žalosten vidik lastne in drugih zgodb, ki jih je raziskal, je izpostavil to, da so povojne žrtve otrok premišljeno maščevanje zmagovalcev nad poraženci. Zakaj ravno otroci? Ker se otroci ne morejo braniti in ker trpljenje otrok starše najbolj prizadene, razmišlja avtor knjige. "Vsak utrpeli otrok je izguba za zgodovino. Toda žrtve otrok zatajujejo tako politiki kot zgodovinarji ali pa so kot kukavičje jajce podtaknjene v gnezda vojnih poražencev," med drugim piše Ott in pri tem dodaja, da je po drugi svetovni vojni komunistična oblast skušala zvaliti krivdo na ustaške oblasti Nezavisne države Hrvatske ali pa na politično vodstvo slovenskih domobrancev. "S tem pa želela zatajiti lastne zločine …"
Začetek odkrivanja zamolčanega dela zgodovine
Kot pravi avtor, sta obe njegovi knjigi šele začetek in nikakor ne konec odkrivanja zamolčanega dela zgodovine, saj se je otroškemu trpljenju do zdaj posvečalo premalo pozornosti. "Vemo, da zgodovino pišejo zmagovalci, a ta zgodovina ni resnična." Treba jo je pisati na novo, z neke distance, razmišlja.
Kot je povedal Jože Faganel na predstavitvi knjige, ta nima strokovne spremne besede, saj stroka, torej zgodovina, ugotavlja, da ne gre za znanstveno delo, zato povabljeni te niso želeli napisati. Sam ocenjuje, da gre, če uporabimo izraz medicinske stroke, za anamnezo oziroma heteroanamnezo 'zločinov nad otroki'. Ker zgodovinska stroka ni napisala spremne besede, smo mi napisali zadnjo, pravi Faganel.
Delo Otroci, žrtve vojne je izšlo v hrvaškem jeziku, v slovenščino pa jo je prevedel Štefan Kutoš.