Med pohajkovanjem in potovanjem obstaja ontološka razlika; prvo je (v idealni obliki) brez cilja in samo sebi namen, drugo usmerjeno k cilju. Tudi če sem si hotela domišljati, da pohajkujem, ni šlo … Ura na vozovnici za vlak je govorila proti temu. Zatorej sem tisto popoldne poskušala vsaj živeti v iluziji. Da pohajkujem sredi trstik, ob vodnem kanalu in špalirju jablan, obloženih s še ne popolnoma zrelimi jabolki, a vendar že užitnimi (očitno bo letina letos dobra), ob obveznem vetru (ta se je proti večeru krepil, tako da sem zadnjih 5 kilometrov, vračajoč se proti mestu mestoma bentila – ker seveda je bil to veter v prsi). Tam v ozadju je bil star mlin, do obale je bilo treba prečkati dvižni most in pogled proti obzorju razkrije enako razgibanost obale kot pred dvema stoletjema.
Da, to je pokrajina Casparja Davida Friedricha. Tudi ruševine starega cistercijanskega samostana Eldena (izvorno Hilda), izhodišča za nastanek mesta Greifswald, so še tam. A v resnici niso takšne kot na znameniti Friedrichovi sliki Opatija v hrastovem gozdu, o kateri bom kasneje še pisala. Vse skupaj je veliko večje oziroma ostalin je veliko več. Skozi portal s slike in mimo več ostankov stebrov cerkvene ladje pridemo do precej bolje ohranjenega samostana, v bližini pa so še ostanki pivske kleti menihov ter samostanski skedenj. Po vtisih tistega popoldneva imajo z ruševinami danes največ veselja otroci, saj omogočajo neskončne variacije tekanja okoli različnih stavbnih elementov in skrivanja v nišah ter za stebri ...
Greifswald 200 let poprej
Prav pred dvesto leti, leta 1818, je Caspar David Friedrich ustvaril eno najbolj ikoničnih podob Greifswalda. Slika Greifswaldsko pristanišče v resnici ni docela njegova, saj so sodobne analize pokazale, da naj bi tri figure in njihov mali čoln neka druga roka doslikala kasneje, morda na željo naročnika. Slika ni veduta, ampak značilna romantična krajina z mnogo asociacijami na to, da je vsako popotovanje tudi popotovanje skozi življenje in da je obenem življenje popotovanje. Večer življenja, varnost, mir so motivi. Prelivajoča se svetloba, ki se od zadnjih nadihov modrega neba zapelje do večerne rumene in upade v mračni meglici nad morsko gladino, je lahko tudi svetloba prehoda nekam drugam.
Še bolj konkretno to ponazori pozna Friedrichova slika Življenjske postaje (Lebensstufen, 1935), ki prav tako na ozadju greifswaldske obale in na skoraj enakem koloritu ozadja in odhajajočih ladij prikazuje figure v različnih obdobjih življenja. Zgolj kot drobna opomba pod črto: čeprav Caspar David Friedrich velja za ikono zgodnje romantike, čeprav so mu k uspehu pomagali nakupi same pruske krone in čeprav je bil nekaj časa izredno dobro prodajan slikar in povzdignjen tudi v akademika, so Življenjske postaje delo nesrečnega in upešanega umetnika, ki se finančno težko prebija. Čas okoli leta 1835 je zahteval že drugačno slikarsko potezo in motiviko: greifswaldsko pristanišče s padajočo svetlobo in alegorične figure niso več zadostovali. A bistveno za temo tega besedila je: romantična krajina ni nikoli zgolj krajina in popotovanja romantičnih umetnikov in njihovih sodobnikov niso bila samo popotovanja kar tako. K temu se vrnemo kmalu.
Greifswald in okolica: pokrajina opečnate gotike
Greifswald, kjer se je Caspar David Friedrich rodil v družini izdelovalca lojenk in mila iz govejega loja, je eno od očarljivih starih severnonemških hanzeatskih mestec, kjer mestne obrise definirajo visoki zvoniki opečnatih cerkva, glavne mestne trge in ulice okoli njih, kjer so živeli premožni trgovci in obrtniki, pa povsem specifični stopničasti zaključki pročelij. V nekaterih primerih se prav nastopaško vzpenjajo v nebo in ustvarjajo vtis nekakšne kulise, ki želi v nebu pričarati iluzijo niza drobnih stolpičev. Najbolj znamenita primera sta mestna hiša v Stralsundu in stavba Alter Schwede (Stari Šved) v Wismarju in obe mesti sta skupaj tudi vpisani kot Unescov spomenik svetovne kulturne dediščine, in sicer kot imenitna primera tako imenovane opečnate gotike (Backstein Gothik). Tako so poimenovali ta slog, ki so mu v času najbolj intenzivnih prizadevanj za nastanek nemške države začeli pripisovati tudi poseben, skorajda mističen pomen kot najbolj izvorno nemškega med arhitekturnimi slogi. Pa čeprav se prebivalci teh krajev niso nujno tako zelo goreče identificirali z nemško identiteto. Friedrich sam, denimo, se je imel prav toliko za Šveda kolikor za Nemca, velik del ozemlja, ki danes tvori zvezno deželo Mecklenburg - Predpomorjansko so med koncem tridesetletne vojne 1648 in dunajskim kongresom 1815 po napoleonskih vojnah tudi pripadali švedski kroni. Friedrich je svojo identifikacijo s Švedsko zaznamoval prav na omenjeni sliki Življenjske postaje, kjer otroka v rokah držita švedsko zastavico.

Popotoval je tudi Friedrich. Po okolici Greifswalda, pa na otok Rügen (tam je domnevno najlepša nemška plaža Prora) in po Brandenburgu. In tudi ko se je po študiju v Københavnu zaradi boljših kariernih možnosti ustalil v Dresdnu, je do mitskega nemškega Ostseeja še vedno šel peš. No, poročno popotovanje v Neubrandenburg sta z veliko mlajšo ženo Caroline Bommer vseeno opravila s konjsko vprego.
Razsvetljenski vzklik Nazaj k naravi!
Strast do popotovanj in pravzaprav novo modo vandranj je spodbudilo razsvetljenstvo s svojim novim zanimanjem za naravo. Nazaj k naravi! v naslovu svojega kritičnega eseja, ki se obrača tako proti plemiški oziroma izumetničeni dvorni kulturi, nasičeni s pravili omike kot tudi proti racionalizmu velikega dela razsvetljencev, zakliče Jean-Jacques Rousseau. Kot nepogrešljiv del curriculuma vsakega omikanega gospodiča se uveljavi popotovanje "h klasiki", k antičnim starim kamnom in renesančnim mojstrovinam v Italiji; in to je popotovanje, ki ga mladeniči in mladi umetniki po možnosti opravijo peš. Tudi zato, da bolj pozorno opazujejo in več vidijo. Nov romantični sentiment pa dušo izobražencev in umetnikov napolni s hrepenenjem in nenehnim iskanjem samega sebe in bistva sveta, čeprav je to iskanje zaman. Jalovo je, vnaprej obsojeno na propad in na to, da bo to iskanje brez konca. Ali kot Schiller sklene svojo pesem o romarju: Das Dort ist niemals hier – Tam ni nikoli tu.
No, v Italijo se Friedrich nikoli ni podal; tudi v gore ne. Nikoli ni zrl v tisto daljavo kot neznani mož, ki se je povzpel na vrh nad meglenim morjem, domnevno nekje v pogorju Saška Švica, in ki naj bi nam, med počitkom oprt na palico in s pogledom, usmerjenim v daljavo (ali pa v prepadno globel), govoril o življenju kot trdem popotovanju. Njegove slike planin in tudi ta naslovna slika razstave so narejene po skicah drugih.
Caspar David Friedrich je bil melanholik. Tudi življenje si je poskušal vzeti. Menda si je že zadal globoko rano na vratu, ko so se odprla vrata in so ga rešili, prijateljem pa je moral obljubiti, da se to ne bo ponovilo. Podobno kot slika Popotnik nad meglenim morjem napor popotovanja skozi življenje prikazujeta sliki Menih na obali in Opatija v hrastovem gozdu, ki ju je treba gledati kot par. Poseben pomen pripada Menihu, gologlavi figuri na sipini, obrnjeni proti morju, nad katerega gladino se razteza ogromna gmota neba. Sliko so ocenjevali tudi kot pojem moderne slike, kot oltarno sliko modernega subjekta. In dejansko se skoraj zazdi kot napoved krika modernega človeka, motiva, s katerim se je nekaj desetletij kasneje skoraj dvajset let ukvarjal Edvard Munch. Opatija pa nakazuje že drugo popotovanje, prek nekakšne svečane pokrajine mrtvih iz tuzemstva v večno ono drugo življenje.

Razstava Wanderlust ponuja tudi bolj lahkotne tone tematike popotovanja in ne le težkega nemškega izrabljanja teme popotovanja za iskanje resnice in smisla. Torej, ne gre vedno za popotovanje kot alegorijo. Na razstavi tako srečamo tudi podobi Alexandra von Humboldta, ki je veljal za prototip potujočega raziskovalca, ki ga zanima vsaka podrobnost v naravi: spleza na vsak hrib, premeri vse razdalje, kar je v sijajnem romanu Izmera sveta čudovito ponazoril Daniel Kehlmann ... Humboldt je bil pravi junak in je v mnogih spodbudil željo po raziskovanju narave.
Mož, ki je spodbudil novo modo: iskanje narcis!
Pravi trend popotovanj pa je nehote spodbudil britanski pesnik William Wordsworth, ki ga prav tako vidimo na razstavi. Benjamin Robert Haydon ga je ujel v trenutku razmišljanja: stoji, zazrt v tla in s prekrižanimi rokami in – seveda – na ozadju hribovite pokrajine. Tudi Wordsworth je bral Humboldtova poročila s popotovanj, sam pa ni bil tako klen popotnik, saj je znano, da ga je prav med popotovanjem po nemških deželah leta 1798 mučilo domotožje.
Vsak, ki je pri nas hodil v gimnazijo, Wordswortha pozna po tisti pesmi, ki je spodbudila omenjeno novo modo. Gre seveda za Narcise oziroma pesem z izvirnim naslovom I Wandered Lonely as a Cloud. Mimogrede, gre za "skupinsko" delo. Wordsworth sam je dejal, da je po njegovem mnenju najboljša verza prispevala njegova žena Mary: They flash upon that inward eye, which is the bliss of solitude (mi blisnejo v privid duha, ki je v samoti blagoslov (prevod Andrej Arko). Kakor koli, ljudje so hoteli videti te narcise, ki jih je Wordsworth ugledal s sestro Dorothy in ki so ju menda tako prevzele, da sta, kot je zapisala Dorothy, vedno znova postala na svojem sprehodu in jih opazovala. To je bil začetek še danes priljubljenih popotovanj po "poti narcis" v jezerski pokrajini v britanski Kumbriji.
Ženske gredo v gore, vedno oblečene v zemeljske barve
Zanimivo je, da so prav Britanke prevladovale med pionirkami hribolazenja. In tudi to, spreminjanje družbene vloge žensk, rušenje zapovedanih tabujev, ki so ženskam preprečevali oziroma so jih odvračali od raziskovanja narave, je prav tako tema razstave. Nanjo vstopamo ob delu danskega slikarja Jensa Ferdinanda Willumsena. Slika planinke iz leta 1912 je tudi najmlajše delo na razstavi in tako predstavlja okvir drugega roba razstave, ki jo časovno odpirajo dela Casparja Davida Friedricha. Willumsenova hribolazka nam predstavi značilno "oblačilo" tedanjih planink: klobuk kot zaščita proti soncu, dolgo krilo in volnen pulover – vse naj bi bilo v zemeljskih barvah, da obiskovalec v gorah poudari svoje spoštovanje do narave.
Ženskam najbolj ustreza "ukročena" narava
Popotnice so bile sicer redke in za ženske je bilo veliko bolj sprejemljivo, da so se podajale le v "ukročeno" naravo. Travnik, kot na sliki Pot skozi visoko travo Augusta Renoirja, je bil tisti odmerek prvobitne narave, ki je bil ravno še primeren za meščanke, še bolj zaželena in pravzaprav obvezna je bila udeležba na sprehodih po promenadah, ki so postali v 19. stoletja izredno modni. Širil pa se je seveda tudi turizem. In iz novih pohajkovalcev, od katerih so mnogi to postali prav zato, ker je to zahtevala moda, so se slikarji tudi norčevali.
Potniki "ekskurzijo" vzamejo resno, preresno morda ...
Na sliki Carla Spitzwega, ki je bil mimogrede skoraj najljubši slikar Adolfa Hitlerja, Angleži v Kampanji, vidimo peterico meščanov, ki so ekskurzijo očitno resno vzeli. S seboj imajo knjige, čisto mogoče da baedekerje, ki so bili vsaj na evropski celini dolgo skorajda sinonim za turistične vodiče, ki so se skupaj z modo popotovanja uveljavili v tridesetih letih 19. stoletja. Tudi skicirke so vzeli s seboj, da bodo natančno ujeli videno. Gledajo silno resno, saj je popotovanje resna zadeva, treba je vendar nabrati čim več znanja in vtisov in za to moraš že vnaprej narediti sistematični itinerarij. No, včasih, kot gospod v ozadju skupinice, vendar ne morejo skriti zdolgočasenosti. In zazehajo.

Razstava Wanderlust bo odprta še do sredine septembra. Vendar bo mnogo od razstavljenih del tudi še kasneje dostopnih, saj veliko od 120 razstavljenih del izvira iz stalne zbirke Stare galerije. A nikoli ne bo odveč, če videno v galeriji dopolnite z izkustvom v naravi. Prav tam na nemški obali Baltika in malo bolj v notranjosti ob velikih površinah, prepredenih z jezeri in sredi ravnin s polji vetrnic, sem še enkrat pomislila, da je nebo tu videti drugačno kot pri nas. Večje je in bliže je. Domnevam, da je to posledica drugačnega kota padanja svetlobe bolj proti severu. A prav ta občutek velikega neba je morda v nemških umetnikih bolj kot v drugih krepil željo po iskanju smisla življenja in sveta v naravi ter slednji dal skoraj božanske konture. In ko sediš na osrednjem trgu v Greifswaldu ali bližnjem Stralsundu s pogledom na stopničasta prišpičena pročelja, za zidom odkriješ živopisne hiške, del nekdanjega samostana, ki so ga menihi zgradili kot bivališče za reveže, ali pa opazuješ jadrnice, ki pod dvižnim mostom zaplujejo na odprto morje, se res vse skupaj zdi kot kulisa za pravljico ali sliko, ki naravi podeli posebno moč.

Vir frografij postavitve razstave: Staatliche Museen zu Berlin, Nationalgalerie/Andres Kilger; ostale, kot navedeno tu.