Džamijo boste zaman iskali. Pa čeprav se zadevi reče Andrićgrad. Boste pa naleteli na srbsko pravoslavno cerkev – miniaturno kopijo samostana Dečani na Kosovu. Potem je tam še multipleks (to je seveda nuja!), pa več restavracij in barov, hotel in gledališče. Ampak ja, džamije ni. Pa saj v mestu tako ali tako ni več muslimanov. Problem je le v tem, da je zadeva na neki način posvečena Višegradu, kot ga je poznal Ivo Andrić. In tedaj seveda je bilo v Višegradu prebivalstvo večinsko muslimansko. In v Andrićgradu celo najdemo Andrićev inštitut za raziskovanje literature, filma, zgodovine in orientalizma.
Ampak na teh 17.000 kvadratnih metrih, na katerih stoji 50 stavb – pa čeprav je to območje naravovarstveno zaščiteno in uradno tu sploh ni mogoče (ali vsaj ni več mogoče) graditi – vlada definicija orientalizma po Emirju Kusturici. Je pač Višegrad njegov 'Disneyland'. Zato pač džamije tam ni. V tej zgodovini je namreč tudi poglavje o Kusturičevem krstu v srbski pravoslavni cerkvi; leta 2005. Pa seveda tudi notice o prisrčnih odnosih z Miloševićem in Karadžićem … Andrićgradu bi sicer lahko rekli tudi Kusturičeva izdaja in prevara Andrića, s čigar besedilom Bife Titanik je sicer Kusturica na festivalu v Portorožu pred več kot 35 leti dobil nagrado za najboljšo režijo TV-filma. Andrić je očitno nekakšna njegova fascinacija, ampak Kusturica je iz njega ustvaril neko povsem svojo fikcijo, ki ustreza le njegovim predstavam o 'pravem redu na tem koncu sveta'.

Iz Užic na zmenek na most Mehmeda paše Sokolovića
Znanka mojih let, ki je otroštvo preživela v Užicu (tedaj seveda v Titovem Užicu) in ki je med enim od prejšnjih poletij obiskala to območje, pravi, da predvsem okoličani sovražijo Andrićgrad, mnogim tujcem se zdi bizaren, domačini pa da kar radi hodijo tja na kavo. Ampak domačini … med njimi muslimanov skorajda ni. Znanka, ki že več kot 20 let nima stikov z domačini, mi je tudi povedala, da ji je mati – doma iz Mokre Gore - pripovedovala, da so mladi iz Užic in drugih bolj ali manj oddaljenih mest v Višegrad hodili na zmenke. Višegrad je bil nekaj imenitnejšega. Predvsem njegov most seveda. Tisti most … Ampak zdaj bi tudi zaradi dogajanja na tistem mostu par, ki bi želel na zmenek iz Mokre Gore ali Užic v Višegrad, potreboval potni list. Mesti sta zdaj v dveh različnih državah.
Problematični mednarodni hit
Leta 2013 je srbski zbor na zasedanju generalne skupščine OZN-a zapel Marš na Drino. To je bila ideja tedanjega predsednika generalne skupščine in tedaj že nekdanjega in presenetljivo mladega srbskega zunanjega ministra Vuka Jeremića (minister je postal s komaj 32 leti). Generalni sekretar Ban Ki Mun in drugi delegati so navdušeno ploskali; zgodile so se spontane stoječe ovacije in Jeremić je izjavljal, da so Srbi zelo ponosni na to pesem in da jo želijo deliti s svetom. Bosanci so protestirali in zahtevali, da Jeremića odstranijo z mesta predsednika generalne skupščine; sledilo je še Ban Ki Munovo opravičilo …

To sicer nikakor ni bil prvi uspeh skladbe. Gre za eno največjih mednarodnih uspešnic, ki so prišle z ozemlja nekdanje Jugoslavije. Skladbo oziroma izvirni marš iz prve svetovne vojne so vendar igrali že na podelitvi Nobelove nagrade za literaturo pred 55 leti, ko pa so temu slavospevu srbski zmagi v bitki na Ceru leta 1914 dodali še besedilo, je pesem postala mednarodni hit. Besedilo so prevedli še v več jezikov in kmalu so jo prepevali Patty Page, Daniele Pace, The Shadows … To se danes zdi skoraj nadrealno, da se svet zabava ob pesmi, ki slavi neko bitko na Balkanu; neko bitko iz prve svetovne vojne; ki jo je dobila za večino vendar 'obskurna' srbska vojska.
Ampak ključno je leto 1992. Tedaj je bil Marš na Drino celo izbran za novo srbsko himno; a le za malo časa. Srbska skupščina je kmalu raje izbrala staro rojalistično himno Bože pravde; Marš je bil vendar tudi za tedanjo srbsko politično nomenklaturo nekoliko preveč krvoločen in željan vojne, da bi lahko bil sprejemljiva himna, s katero bi nova Srbija vstopila v mednarodno skupnost. Vsi seveda zagotovo niso bili tega mnenja. Marš je namreč tega istega leta bil glasbena kulisa nekaterim najgrozljivejšim pokolom zadnjih balkanskih vojn. Tistih, zaradi katerih v Višegradu danes muslimanov skorajda več ni.

Tisti s slabim želodcem naj ostanejo v avtu
"Morali bomo uporabiti Drino. Seveda, malo je mrzla, ampak bo že." Priča VG089 v zapisniku sodnega procesa proti Milanu in Srdoju Lukiću pred mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, ki jo je Milan Lukić skupaj s prijateljema Samirjem in Almirjem Derviševićem junija 1992 odpeljal iz domače vasi, je morala pozneje gledati, kako je Lukić Samirja vrgel v Drino in ga, ko se je ta spet pokazal na površju, ustrelil. Še pred tem je dejal, da naj tisti s slabim želodcem ostanejo v avtu.
Priča VG115 je Lukića skupaj še z dvema moškima iz vrst paravojaških enot Belih orlov videla, kako je starejšega moškega, ki so ga vsi poznali kot Kupusa, sredi dneva na mostu v kraju Rzav v občini Višegrad sredi dneva zabadal z nožem: "Zabodel ga je mnogokrat. Po vsem telesu."

Bilo je sredi dneva in ljudje so hodili mimo. Ko je Lukića spoznala Mirsada Kahriman, ji je v 'osebni predstavitvi povedal, da ima 25 let in da je prišel, "da bo nekaj muslimanom prerezal vrat". Ubil je tudi njenega moža. Ko je poskušala urediti vse za njegov pogreb, je morala stari višegrajski most prečkati tudi po šestkrat na dan. Vsakič je ob njem videla rdeči Lukićev passat in enkrat je bila priča, kako je Lukić s še nekaj drugimi Srbi v 20 minutah ubil 49 mož.
Znana so tudi poročila, da naj bi Lukćevi orli z mosta metali otroke in jih streljali med padanjem proti vodi; menda naj bi ljudem pri živem telesu tudi izrezovali ledvice. Lahko si predstavljamo, da bi se Abid aga smejal; od srca. In dobil kakšno novo idejo …

Malo znani višegrajski pokoli
Vse to se je dogajalo precej pred Srebrenico in ti zgodnji pokoli med vojno v BIH-u, ki so bili med prvimi izvajanji načrta Karadžića in Mladića za etnično čiščenje, so še danes malo znani. Pa čeprav naj bi bilo med višegrajskimi masakri ubitih približno 3000 muslimanov, med njimi 600 žensk in 119 otrok; po podatkih raziskovalnega in dokumentacijskega centra v Sarajevu pa naj bi v Višegradu pogrešili 1661 Bošnjakov. In demografska statistika zgovorno razkrije, da je od leta 1991, ko je v Višegradu živelo nekaj več kot 20.000 ljudi in od tega dve tretjini muslimanov, prebivalstvo upadlo za polovico. In ne, nihče več tja ne hodi na zmenke.
Ja, lahko si predstavljamo, da bi se ob vsem tem aga Abid smejal. Kdo pravzaprav?
Ampak preden izvemo o agi Abidu kaj več kot to, da je njegova dolga palica v Višegradu prešla v pogovor in da se je sam opisal kot hudoben in krvav človek, pod čigar lipo ni sence, je vendar treba omeniti legendo, povezano z letom 1516. Če je resnična, je ključna za to, da je Višegrad sploh lahko postal mesto z monumentalno kuliso za pokole: "Prva podoba mosta, ki ji je bilo sojeno, da bo uresničena, se je ukresala, seveda še v povsem nedoločni in megleni obliki, nekega jutra 1516. leta v domišljiji desetletnega dečka iz sosednje vasi Sokoloviči, ki so ga gnali mimo iz njegovega zaselka v daljni, svetli in strašni Stambol." V resnici je bil deček menda nekaj let starejši; in v resnici verjetno tudi ni že tedaj, zakomotan v košari, pritrjeni na močnega konja, enega od tistih, za katerimi so več deset kilometrov jokajoč in opotekajoč se tekle obupane matere, ugledal veličastnega mostu. Ampak to niti ni pomembno.

Simbol uspešnega 'novega človeka', a mračnih misli
Ta deček je bil poznejši slavni veliki vezir, torej neke vrste ministrski predsednik in dejansko vladar Osmanskega imperija, ki je odredil postavitev mostu v Višegradu. Menda naj bi si poskušal s tem zagotoviti notranji mir. Čeprav je bil poosebljenje uspešnega moža – že zelo mlad je postal silahdar na sultanovem dvoru, pa kapudan paša, carski zet, vojskovodja in državnik svetovnega slovesa, ki se je zmagoslavno bojeval na treh celinah, razmaknil meje turškega cesarstva, ga zavaroval navzven in z dobro upravo okrepil od znotraj – in bil torej "novi človek, ki se je izgradil v tujem svetu", je prav zaradi ukaza, pozabiti vse, kar je pustil v domači deželi, večkrat zapadal mračnim mislim.
Vedno znova naj bi mu "črna zareza" spreletela prsi in jih presekala "s posebno, tako znano bolečino iz mladosti, ki se tako jasno razlikuje od vseh muk in bolečin, kar jih je prinašalo poznejše življenje. Takrat je vezir zaprtih oči čakal, da izgine črna zareza in da bolečina preneha. V enem takih trenutkov mu je prišlo na misel, da bi se rešil tega neugodnega občutka, če bi odstranil tisti brod na daljni Drini, ob katerem se zbirajo uboštvo in nesreče vseh vrst in se stalno kopičijo, ter bi premostil strma bregova in hudobno vodo med njima, povezal oba konca ceste, ki je tukaj pretrgana, in za vselej varno zvezal Bosno z Vzhodom in mesto, od koder je doma, z mesti, kjer je živel."
Natikanja na kol ne moremo ne omeniti
In ko je za nadzornika gradnje (most so gradili med letoma 1571 in 1577) prišel okrutni aga Abid, je bila napisana uvertura v dolgo zgodovino nasilja na in okoli mostu. Kulten je seveda opis natikanja na kol, kar je (na žalost) pogosto edino, na kar se ljudje spomnijo ob omembi Mosta na Drini, iz katerega so seveda vzeti zgornji navedki. Ampak natikanje na kol, z naturalističnim opisom zvokov kola, ki zadeva ob hrbtenico, mojstrskega ogibanja prebavnemu taktu, srcu in pljučem (kolikor pač to gre) in iskanje prave točke za izhod kola, da bo počasi umirajoč in čim dlje priseben (to je eden od ciljev) kaznovanec še nekaj dni stabilno stal na kolu, je pač postalo legendarno.
Ampak v resnici in tudi na ozadju sodbe Radovanu Karadžiću in nedavni dvajsetletnici konca obleganja Sarajeva, pa tudi še vedno zelo labilnega sistema BiH-a se zdi, da poanta kanonskih del Iva Andrića zahteva odpoved pretiranemu fokusu na vedno vnovičnem omenjanju natikanja na kol. Veliko bolj je ključna Andrićeva misel iz spisa V celici št. 115, ki naj bi bila le povzete učenosti neke njegove mladostne znanke, in sicer da "za znanost ni majhnih in velikih mest in dežel. Ni tako majhnega zvona, da njegova zgodovina ne bi mogla biti pomembna in imeti svojega mesta med zgodovinami drugih zvonov na svetu. Tako je z zvonovi, ker je tako tudi z vsem drugim." In pa tista o tem, da le "nerazumni in neuki ljudje lahko mislijo, da je zgodovina mrtva in z neprehodnim zidom za vedno ločena od sedanjosti. Resnica je ravno nasprotna /…/" in naloga umetnosti je v povezovanju preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, v povezovanju "nasprotnih obal življenja v prostoru, času in duhu".
Telegrafsko o Ivu Andriću
Andrić se je leta 1892 rodil v hrvaški družini v Travniku. Po smrti očeta ga je revna mati pustila pri sorodnikih v Višegradu. V gimnazijo v Sarajevu je začel hoditi leta 1902 in čeprav je bilo to 6 let pred uradno habsburško aneksijo Bosne in Hercegovine, je menda v kulturnem življenju mesta že prevladovala nemščina in večina učiteljev na gimnaziji je bila nemško govorečih (zgolj trije od 83 učiteljev naj bi bili domačini). In kot je zapisala avtorica biografije o Andriću Celia Hawkesworth, se je Andrić večkrat spominjal, da je bil celoten kurikulum "namenjen proizvodnji predanih podpornikov (habsburške) monarhije." Andriću se je to studilo: "Vse, česar sem bil deležen na srednji šoli in na univerzi, je bilo grobo, neomikano in avtomatično, brez vere, humanosti, topline ali ljubezni."
Medtem ko je kot dijak že napisal nekaj prvih, menda precej melanholičnih pesmi, je postal goreč slovanski nacionalisti in tako tudi pristal v vrstah mladih radikalnih organizacij, nenazadnje tudi Mlade Bosne, zaradi česar je v veliki 'čistki radikalcev' po atentatu na prestolonaslednika tudi pristal v zaporu. A tedaj je bil že študent. Kot zapornik je največ časa preživel v mariborskem zaporu in ko ravno omenjamo slovensko mesto … Andrić je bil Slovencem zelo naklonjen in je tudi rad prevajal nekatere naše pesnike, denimo Župančiča in Murna, kot lahko beremo v spremni besedi Lina Legiše k Travniški kroniki, pa je Andrić do Slovencev čutil še drugo vrsto sentimentalne naklonjenosti: "Rad je pohvalil urejenost, ki se kaže očem, ko prestopiš narodno mejo in se pomikaš od Brežic proti hribom: vse okoli hiš kakor vrt, pod napušči lepo zložena drva, priča umnega pripravljanja. To je bilo njegovemu duhu blizu."
Kakor koli, prav režim nadzora, kateremu je bil podvržen med prvo svetovno vojno, je bil vendarle tudi ključen za Andrićevo poglabljanje v snov, iz katere je zgradil svoja največja dela, pa tudi za to, da je lahko doktoriral in tako ohranil službo v diplomaciji, za katero so v dvajsetih kar naenkrat začeli zahtevati doktorski naziv. Po odpustitvi iz zapora je namreč pristal pod nadzorom frančiškanskih duhovnikov v okolici Travnika in čas je tudi z njihovo pomočjo izkoristil za raziskovanje zgodovine katoliških in pravoslavnih skupnosti v času osmanske vladavine.
Diplomat lahko hitro postane tragična figura
Kot že rečeno, je po vojni vstopil v diplomatsko službo in leta 1924 na graški univerzi doktoriral z disertacijo na temo Die Entwicklung des geistigen Lebens in Bosnien unter der Einwirkung der türkischen Herrschaft (Razvoj duhovnega življenja v Bosni pod vplivom turške nadvlade). Kot diplomat je služil je v mnogo državah, najbolj znano dejstvo iz njegove diplomatske kariere pa je gotovo to, da je bil zadnji jugoslovanski veleposlanik v Berlinu pred drugo svetovno vojno. Iz te zadnje Andrićeve diplomatske misije je nastal tudi neke vrste politični triler Kajnov ožiljak (Kajnovo znamenje) o domnevni faustovski igri veleposlanika Andrića v Berlinu, ki naj bi tudi pojasnila ozadje nastajanja Andrićeve novele Prekleto dvorišče (1954).
Roman Vladimirja Kecmanovića in Dejana Stojiljkovića uvede Andrićeva misel o delu diplomatov. "Napačna izbira poklica se vedno plača, ampak nikdar tako drago in težko kot v diplomatski službi," začne Andrić in nadaljuje, "v drugih poklicih lahko nekdo, ki je zašel, ostane neopazen v množici, poje v zboru in tega niti ne izboljšuje niti ga ne kvari, tako da nihče niti ne more preveriti njegovega posluha in glasu. V diplomaciji pa mora človek prej ali slej samostojno nastopiti in pokazati, kakšen je in kaj zmore. Kdor tega izpita ne položi, postane komična in tragična figura /…/ To utruja telo, uničuje dušo, ustvarja nesrečo posebne vrste. In v tem neobičajno težkem poslu, ki tudi v najboljših okoliščinah izčrpava in deformira, se ljudje kvarijo in postajajo mizantropi in potencialni samomorilci."
Andrić samomorilec ni postal, je bil pa nagnjen k črnogledosti, predvsem ga je dolgo mučila osamljenost, saj je predvsem po smrti matere večkrat zapisal, da je povsem sam na svetu. In res je šele leta 1958, ko je torej že bil upokojeni diplomat, našel ženo. A tudi poroka s kostumografko Milico Babić mu ni prinesla dolgotrajnega veselja, saj je Milica, četudi skoraj dvajset let mlajša od Andrića, umrla že leta 1968.
Ampak sta pa zakonca vsaj skupaj dočakala Andrićevo Nobelovo nagrado in tisto ceremonijo, na kateri so igrali kmalu zatem mednarodno uspešnico Most na Drini. Je bil vendar prav ta roman ključen za to, da je bilo mogoče Andriću podeliti najprestižnejšo nagrado, čeprav je morda, literarno gledano, Travniška kronika celo večje delo. Ampak res pa je, da je prav iz Mosta na Drini mogoče izvesti sporočilo, ki je danes še vedno (ponovno) aktualno: "Most na Drini govori o ljudstvu, ki se spričo vsega hudega, ki je prišlo nadenj, potaji. Medtem ko se nekateri vdajo in vržejo v naročje novi ideologiji, se drugi prilagodijo bolj na zunaj, ne da bi izdali izročilo in se odpovedali čakanju na rešitev, ki sicer ne bo prišla taka in takrat, kakor bi radi, pa le opravičuje vztrajanje." (Legiša)
Kako je mogoče, da bi se ta dežela umirila …
Obe deli, Travniška kronika in Most na Drini, ki ju je Andrić napisal v neke vrste hišnem priporu, v katerem je po upokojitvi iz diplomatske službe po vstopu Jugoslavije preživel drugo svetovno vojno, govorita prav o usodi ljudi oziroma ljudstev različnih veroizpovedi, ki so se znašli na prepišnem, in zato strateško in trgovsko pomembnem ozemlju, izpostavljenem plenilskim interesom velesil. Andrić se ob tem izkaže ne le za opazovalca, ampak tudi preroka. In drobno opažanje mladega pomočnika francoskega konzula v Travniku v času Ilirskih provinc des Fossesa bi tako lahko bilo tudi opažanje mladega diplomata ali vojaka na Bližnjem vzhodu danes.
"Kako je mogoče," je vprašal des Fosses, "da bi se ta dežela umirila, uredila in sprejela vsaj toliko civilizacije, kot je imajo njeni najbližji sosedi, če je ljudstvo v njej razdvojeno kakor nikjer v Evropi? Štiri vere živijo na tej ozki, gorati in revni zaplati zemlje. Vsaka od njih je samosvoja in strogo ločena od drugih. Čeprav vsi žive pod istim nebom in od iste zemlje, ima vsaka vera središče svojega duhovnega življenja daleč v tujem svetu – v Rimu, Moskvi, Carigradu, Meki, Jeruzalemu in bogve kje povsod, samo ne tam, kjer se ljudje rode in umirajo. In vsaka je prepričana, da je pogoj njeni blaginji in obstoju v hiranju in nazadovanju drugih ver in da je njih napredek mogoč samo v njeno škodo. Vse štiri so postavile nestrpnost za največjo vrlino, vsaka si obeta rešitev od nekje zunaj in vsaka iz nasprotne smeri."
Lokav, nem, nepremičen, slep, gluh izraz dolgoletnih birokratov
Pa ne gre le za institucionalizirane vere; tudi zadnji argument delovanja držav je vse prej kot blaginja ljudi, ali kot duhovito zapiše v Mostu na Drini: "Brž ko katera koli vlada začuti potrebo, da z lepakom obeta svojim državljanom mir in blaginjo, mora biti človek previden in pričakovati ravno nasprotno." In zdi se, da venomer malo godrnjavi Andrić v takšnih pripisih obračuna tudi s samim seboj. Vse se namreč tako zdi, da je tudi svojo diplomatsko službo doživljal kot pezo; morda tudi zaradi razočaranja ob spoznavanju notranje logike državne uprave.
To s še sedaj veljavno poanto poda v opisu avstrijskega feldvebla, enega od tistih birokratov, ki Višegrajčane osupljajo s svojo učinkovitostjo in organiziranostjo, tako drugačno od življenja v osmanski Bosni. In temu feldveblu naj bi se po dolgoletni upravni službi na obrazu prikazal "nekam lokav in vljuden izraz, nepremičen, slep in gluh, kakršni postanejo ljudem obrazi samo po dolgoletnem delu v staromodni in trhli upravni službi, kjer se je diskretnost že davno izrodila v brezsrčnost, pokornost pa v strahopetnost."
Urjammer ali pradavno besnenje divjakov …
V resnici Andrić, čeprav mojster zgodovinskega romana, piše predvsem o človeški naravi in njenem vplivu na politiko. Piše o oholi vzvišenosti formalno močnejših in večjih in se tako skozi razmišljanje francoskega konzula v Travniški kroniki, romanu o nekaj letih službovanja francoskega in avstrijskega konzula v administrativnem središču osmanske Bosne med Napoleonovo vladavino, ponorčuje iz 'zahojenih' diplomatskih predstavnikov starih imperialnih držav. Povod za globokoumno razmišljanje diplomatov v kraju sedeža bosanskega vezirja je folklora domačinov, natančneje njihovo petje. "/…/ Das ist ein Urjammer" torej stokanje iz davnih časov, tako pravi avstrijski konzul von Mitterer, Daville pa: "Toda jaz le mislim, da se von Mitterer moti kakor običajno in da te ljudi precenjuje. To je kratko malo besnenje divjakov, ki so izgubili svojo preproščino."
Bi ali ne bi prikovali človeka na vrata? Seveda, da bi!
In obenem so to romani o človeški naravi, ki se verjetno zaradi lastnega strahu, lastne nesamozavesti, tako rada priključi besneči množici, množici 'novih idej', … Ja, gre nekako za to, kar smo nedavno videli na odru Cankarjevega doma v Ionescovih Nosorogih; za mehanizem, ko običajni državljani eden za drugim odmetavajo svojo človečnost in se pridružujejo besnenju in linču. In prav ob dogajanju na mostu čez Drino najdemo enega najpopolnejših opisov delovanja mehanizma množic. Opis situacije: ne povsem jasno v čem utemeljena misel na to, da bi nekoga za uho prikovali na vrata ob mostu (ali pa je bilo morda na mostu ….) je bila sprožena.
In dogajanje se je razvijalo, kot se razvija denimo zdaj, ko spremljamo mehanizem drhali ob reakcijah na migrante: "Ali bi - ali ne bi? Večini ljudi se je to (da bi hodžo prikovali na vrata, op. P. B.) od začetka zdelo nesmiselno, grdo in nemogoče. Toda v trenutku splošne vznemirjenosti so morali nekaj ukreniti, storiti nekaj velikega, nenavadnega; in to je bilo vse, kar je bilo mogoče storiti. Ali bi - ali ne bi? Druga možnost je vedno bolj rasla in postajala vsako minuto in vsak trenutek verjetnejša in naravnejša. Zakaj bi ne bilo tako? Dva že držita hodžo …" Ja, tako to gre v življenju; in tako najbolj nestrpne in radikalne ide(ologi)je pridobivajo privrženstvo; in tako se generira terorizem; in nazadnje tudi vojne. Andrić je vse opisal.
Derviš in smrt
Pa ne le Andrić. Misel o najbolj zapletenem narodu pod Soncem, ki je uvedla ta članek, namreč ni njegova; ampak je misel še enega pisatelja, ki je pred 50 leti napisal roman, ki nam prav tako odstira pogled v osmansko Bosno in ki je kot literatura nemara še večji, a je njegov avtor imel to nesrečo, da ga je Andrić na Nobelovem tronu prehitel. In potem je res bilo nemogoče pričakovati, da čez nekaj let še en Jugoslovan prejel Nobelovo nagrado.
Gre za roman Derviš in smrt, izjemen roman, v katerem je Meša Selimović preko zgodbe o dervišu Ahmedu Nurudinu, ki si zaman prizadeva iz ječe osvoboditi po njegovi sodbi nedolžnega brata, poskušal obračunati s svojo slabo vestjo, ko mu med drugo svetovno vojno ni uspelo rešiti brata, ki so ga partizani na smrt obsodili in ubili zgolj zato, ker je na vojnem pohodu ukradel nekaj hrane. Derviš in smrt – izšel je pred natanko 50 leti - pravzaprav ni zgodovinski roman, čeprav je postavljen v Sarajevo, ki ga je v 19. stoletju še obvladovala docela arbitrarna in zloglasno okrutna osmanska oblast. Veliko bolj je to psihološki roman, ki učinkovito izrabi zgodovinsko situacijo.
Derviš je človek, ki misli dogmatsko
Roman in tudi Meša Selimović bi si seveda zaslužila lastno besedilo, ampak za to, kar naj bi bila poanta tega teksta, torej predvsem refleksija pomena teh besedil za razumevanje sedanjosti, pa ne dopušča poglobitve v ta tekst. Zato naj dodam le Selimovićevo misel ali dve. Denimo to iz intervjuja Bogdana Pogačnika z njim iz leta 1973, v katerem spregovori o Bosancih: "Bosanci imajo obremenjeno psiho, tako da so za pisatelja analitika zelo hvaležno področje. Vse, kar o bosanskem človeku govorimo, je in ni. Človek iz Šumadije, Srb, ima eno samo dimenzijo, pri nas se jih več prepleta v enem. Šumadinec je odprt, pogumen, in vase ponosen, bosanski človek je zaprt sam vase, vendar ima hkrati tri misli v glavi. Vselej bo naredil nekaj nasprotnega od tega, kar želi. Njegov značaj je nekje temačno pobarvan. Morda je zato v njem ostala zgodovinska travma, kar se mu zdaj ob novih prelomih po svoje vrača. Prav ta notranja neuglašenost pa se vselej kompenzira v nekem smislu s fanatizmom za to ali ono smer."
In ko se sprašujemo o izvorih sodobnega fanatizma, tistega najbolj krvave vrste, so te zgornje vrstice vredne branja, kot tudi ta o tipu osebnosti, ki mu ustreza derviš: "Derviš je prenesen, simbolični pojem. Derviš je zame sleherni človek, ki misli dogmatsko. Derviš in smrt pomeni nasprotje človeku in življenju."
Za konec vendar veselo oznanilo
Zgodovina nas vedno znova uči in sedanjost nas vedno znova s tem kruto sooči, da je dogmatizem smrt, neživljenjsko načelo. Vsakodnevni kompendij novic nam dopušča precej manj optimizma, ampak vseeno je nujno verjeti v veselo oznanilo, ki nam ga je zapustil Andrić oziroma eden od njegovih literarnih likov: "Nemara se bo ta umazana vera, ki vse ureja, čisti, spreminja in popravlja, razširila po vsem svetu; mogoče bo ves božji svet spremenila v pusto polje za svoje nesmiselne gradnje in rabeljsko podiranje, v pašnik za svojo nenasitljivo lakoto in nerazumljive zahteve? Vse je mogoče. Toda nekaj se ne more zgoditi: da bi popolnoma in za vselej zmanjkalo velikih in pametnih, toda bogaboječih ljudi, ki bodo za božjo ljubezen gradili dolgo trajajoče stavbe, da bi bil svet lepši in da bi človek na njem bolje in laže živel. Če bi takih zmanjkalo, bi to pomenilo, da bo tudi božja ljubezen ugasnila in izginila s sveta. To pa ni mogoče." No, na božjo ljubezen se seveda ne gre zanašati; zato raje dodajmo, da tudi ni mogoče, da razum povsem izgine s sveta. V to je nujno verjeti.