V vročih poletnih dneh je voda zagotovo med bolj iskanimi dobrinami. Tako je bilo pred stoletji, tako je danes in skoraj gotovo bo tako tudi v prihodnje. Skrb za vodne vire pa seveda ni izum današnjega časa, četudi so ekološke teme dandanes mnogo bolj v ospredju kot v preteklosti.

Referendum o Zakonu o vodah, na katerem smo se lahko opredelili prejšnjo nedeljo (11. julija), pa je časovno sovpadal z uveljavitvijo enotnega zakona o izkoriščanju vodnih sil, ki je stopil v veljavo pred 90 leti, natančneje, 10. julija 1931. V današnjem prispevku iz serije Poletje 1931 si bomo na kratko ogledali, kakšne spremembe je z novim zakonom o vodah vpeljal v življenja naših prednikov.

Poletje 1931
Serija Poletje 1931 prinaša kratek pregled pomembnejših, pa tudi popolnoma vsakdanjih dogodkov, ki so odmevali v naših krajih ter zunaj meja domovine, pred devetdesetimi leti, oziroma natančneje poleti leta 1931. Besedilo v narekovajih je iz izvirnih časopisov iz tistega časa (Slovenec, Slovenski narod, Jutro, Jugoslovan in Mariborski večernik Jutra), ki so vsi dostopni na spletnih straneh Digitalne knjižnice Slovenije.

Zakon o izkoriščanju vodnih sil
Besedilo iz današnjega prispevka je bilo prvotno objavljeno v časopisu Jutro, 12. julija 1931: "Kakor smo že pred dobrim tednom poročali, je Nj. Vel. [njegovo veličanstvo, op. a.] kralj [Aleksander I. Karađorđević (1888‒1934)] na predlog ministra za zgradbe in po zaslišanju predsednika ministrskega sveta podpisal zakon o izkoriščanju vodnih sil, ki je velikega pomena za bodoči razvoj elektrifikacije naše države. Ta zakon je sedaj objavljen v "Službenih Novinah" od 10. t. m. in dobiva obvezno moč po preteku treh mesecev od dneva uveljavljenja, t. j. 10. oktobra. V naši državi je doslej obstojalo 6 različnih zakonov o vodnem pravu, ki so veljali za posamezne pokrajine in so bili deloma stari že nad 40 let. Povsem razumljivo je, da so ti zakoni postali nepopolni in v mnogih odredbah zastareli, saj je zakonodajec pred 40 leti v pogledu izkoriščanja vodnih sil mislil le na majhne in neznatne naprave in ni mogel upoštevati potreb, ki nam jih danes nalaga nagel razvoj tehnike. Vprašanje ureditve vodnega prava je postajalo od dne do dne bolj nujno; ni pa se moglo rešiti kar na mah, ker so določbe vodnega prava v ozki zvezi z novim državljanskim zakonikom. Osnovna načela, ki so bila pri sestavi zakona merodajna, so narekovala, da se v zakonu upošteva potreba večjega strokovnega tehničnega sodelovanja pri odobravanju vodnih projektov, da se omogoči postavitev velikih modernih naprav, da se privatnim podjetnikom pri gradbi novih naprav prožijo gotove olajšave, vse pod pogojem, da vodne sile služijo razvoju splošnega blagostanja."

Elektrika prihaja v deželo
Eden glavnih namenov novega zakona o izkoriščanju vodnih sil je bilo poenotenje dotedanjih predpisov ter njihova posodobitev v skladu z razvojem in potrebami časa. V prvem členu je zakon določal, "da razpolaga z vodnimi silami na javnih vodah država". Država pa je nato podelila koncesije drugim državnim ustanovam ter zasebnim podjetjem. Razlika je bila predvsem v trajanju koncesije, saj so bile državnim ustanovam praviloma podeljene za nedoločen čas, zasebnim podjetjem pa za časovno določeno obdobje (odvisno od velikosti naprave in proizvodne moči).

"Koncesije za naprave na javnih vodah se imajo dajati pri kapaciteti od 10.000 do 30.000 konjskih sil za 60 let; pri kapaciteti od 500 do 10.000 konjskih sil za 50 let, pri kapaciteti od 50 do 500 konjskih sil za 40 let in pri napravah s turbinami do 50 konjskih sil in pri vseh primitivnih napravah za 30 let, računajoč od dneva sprejema dovoljenja za gradnjo. Po preteku roka trajanja koncesije preidejo vse naprave na javnih vodah, ki imajo več kakor 25.000 konjskih sil z vsemi bistvenimi deli, proste vseh bremen in brez vsake odškodnine v last države."

V tem času je bila dokončana tudi gradnja novega 60-kilovoltnega daljnovoda, ki je povezal zdaj že staro velenjsko elektrarno s transformatorsko postajo v Črnučah, o katerem bomo tudi še spregovorili v nadaljevanju serije Poletje 1931.

Skrb za vodne vire
"Pri gradbi naprav je treba upoštevati racionalnost izkoriščanja, potrebe po pitni vodi okoliškega prebivalstva, javno varnost, potrebe vode za namakanje zemljišč, varnost pri poplavah, možnost posedanja zemljišč, potrebe vodne plovbe, možnost prehoda rib, zdravstvene razmere itd." Sledilo je še nekaj odstavkov, kjer so natančneje opredelili pogoje izrabe vode ter trajanje koncesij. Zakon je predvideval davčne olajšave za podjetja in posameznike, ki bi gradili elektrarne, običajno za obdobje desetih let.

Naj bodo vodni viri javni ali zasebni?
V zakonu o izkoriščanju vodnih sil se omenja tudi lastništvo vodnih virov: "Plovne in splavne reke z vsemi rokavi in obale so javno imetje. Isto velja za ostale reke in potoke ter druge tekoče in stoječe vode, če nikomur ne pripadajo po priznanem pravu. Na javnih vodah ni mogoče privatno-pravnim potom doseči niti pravice lastništva, niti drugih privatnih pravic. Svojina lastnikov zemlje pa so vse podzemeljske vode (razen mineralnih, ki pripadajo državi), vode v ribnikih, cisternah in vodnjakih."

_{Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}