Zora se je poročila z mladim italijanskim aristokratom Pietrom del Buonom ter nato večji del življenja preživela v italijanskem Bariju, a hkrati ostala velika oboževalka maršala – Josipa Broza Tita. "Komunizem je aristokracija za vse," je trdila. Skozi popisovanje družinske zgodovine, ki je včasih tudi polna protislovij, pa njena vnukinja, Zora del Buono, napiše tudi svojevrstno kroniko 20. stoletja, ideologij, ki so ga določale, od fašizma, nacizma, komunizma in z njimi družbenih in zgodovinskih silnic, ki so odločilno zaznamovale celotne eksistence.

Kako ste dobili idejo za knjigo – kaj vas je privedlo k poglabljanju v družinsko zgodovino, kdaj ste odkrili, da je tako zanimiva?

Moram reči, da sem imela to zamisel, še preden sem sploh postala pisateljica. Knjige sem začela pisati šele pri 45 letih, kar je za pisateljevanje kar pozno. Že kot mlada, še kot otrok, pa sem si mislila, da je zgodba o moji družini zares nora, da je bila moja babica takšna osebnost, takšna diva, da to zgodbo preprosto moram povedati. V družini smo o teh stvareh vedno veliko govorili, na primer, da je poznala Tita in da je njen mož Titu rešil življenje. Švicarka sem, Jugoslavija se mi je tedaj zdela daleč, vse to dogajanje pa kot pravljica. Res pa je, da sem si predstavljala, da bom povedala eno zgodbo, ko pa sem začela raziskovati, sem ugotovila, da me vodi v popolnoma drugo smer, kot sem si sprva zamislila.

Raziskovati ste morali na več področjih: evropsko družbeno in politično zgodovino, lokalno italijansko, bovško in jugoslovansko, tudi mislece, ki jih omenjate in o njih pišete, potem pa še družinsko zgodovino, za kar ste se morali najbrž obrniti na svoje sorodnike.

Točno tako. Naša družinska zgodovina je zelo zanimiva. Res pa je, da sem čakala predolgo. Nekatere tete, na primer teta Pepca v Bovcu, o kateri pišem, je na žalost že umrla. Ona je vedela vse, zato mi je bilo res žal, da sem tako dolgo čakala. V Gorici sem imela še eno teto, ki mi je veliko povedala, saj je na koncu življenja dobila potrebo, da bi izpovedala vsakovrstne reči. Ko mi je zaupala družinske skrivnosti, je že naslednji trenutek – ko je videla moje osuple oči, ko sem rekla, o, to je res zanimivo – takoj rekla, ne, ne, tega ne smeš napisati, preveč je nevarno. Ne piši o tem. A seveda, ko ti nekdo izda skrivnosti … skrivnosti so vedno zanimive – zato pa so skrivnosti. Potem sem se začela v to temo poglabljati. Potovala sem po vseh krajih, o katerih pišem. Glavni del se odvija v Italiji, v Bariju, v Apuliji, pa v Ustici na Siciliji, to je bil včasih zaporniški otok, tam je bil moj praded župan, in zgodba zadeva tudi politiko …. a hiša v Bariju, kjer sem tudi jaz nekaj časa odraščala, je srce zgodbe. Hiša je bila prežeta z babičinim hrepenenjem. Moja babica je bila Slovenka, odraščala je v Bovcu, ob Soči. Vedno je govorila o Soči, pa o tamkajšnji dobri hrani, o avstrijskih jedeh …

Sorodna novica Pisateljica Zora del Buono: Babica je verjela, da je komunizem aristokracija za vse

Vaš roman je na nek način tudi roman o 20. stoletju, ki je bilo seveda bojišče različnih ideologij – kako ste krmarili med njimi, po tem terenu, ki je lahko zelo spolzek?

Zanimivo se mi zdi – Švicarka sem in vojne nismo imeli že od leta 1291. Vojne vedno samo gledamo, kako se dogajajo okrog nas, in Švica z vojnami drugih ljudi dobro zasluži. Zavedela sem se, da pišem o ljudeh, ki so doživeli 1. svetovno vojno, ki jih je spremenila, pa 2. svetovno vojno, ki se jih je prav tako dotaknila zelo osebno. Pred štirimi tedni, bi rekla, je bila zame moja knjiga drugačna knjiga, kot je zdaj, zaradi vojne, ki se nam zdaj dogaja v Evropi. Spremenila je moj pogled na politiko. Vedno se mi je zdelo čudno, kako sta moja stara starša zjutraj sedela v postelji z veliko časopisja in kavo in rogljički in se pogovarjala o politiki. Potem so ju obiskali njuni prijatelji, ki so bili komunisti kot onadva. On, moj dedek, je bil Italijan, ona je bila Slovenka. On je bil znan zdravnik, veliko je zaslužil, ona pa je njegov denar zapravljala. Ampak bila je komunistka. Zanjo je bil komunizem – tako je rekla – aristokracija za vse. Mislim, da si je želela, da bi bili vsi tako bogati, kot je bila sama. Seveda je bila to utvara. Ampak zamisel je bila lepa. Nič več razlik med bogatimi in revnimi. Zdaj se zavedam, da tudi sama vsako jutro, ko se zbudim, preberem novice in pogledam, kaj se je zgodilo. To je strašljivo. Ne vemo, kaj se bo zgodilo. Ti mladi Ukrajinci pravijo, da niso vedeli, da niso verjeli, da se lahko kaj takega zgodi. Mislim, da je grozno, kako politika tako zelo določa življenja. Tudi v Jugoslaviji je bila vojna, grozna vojna. Za nas pa se kaj takega nikoli ni zgodilo. Videli bomo, kaj sledi in kako bomo takrat o tem pisali.

Jugoslavija je tema, ki je pri nas še vedno zelo politično obremenjena, čustveno zaznamovana, če se tako izrazim, od jugonostalgije do demonizacije tistega obdobja, globoke delitve med komunisti in bodisi katoliki bodisi kapitalisti. Gre za delitve, ki so politično še vedno zelo sporne, ki jih tudi uporabljajo v populistične namene … Kot Švicarka ste o teh temah najbrž pisali lažje, saj ste od njih bolj odmaknjeni.

Da, to sem imela v mislih. Za prvi roman – najprej naj povem, da zdaj kot Švicarka že 33 let živim v Berlinu. Tam sem bila, ko je stal še zid, živela sem v zahodnem Berlinu v času hladne vojne, to so bili najbolj neverjetni časi na svetu, ker smo živeli kot na kakšnem otoku. Potem pa je zid padel in vse se je spremenilo. V prvem romanu sem torej lahko pisala o bolečini Nemcev in nemških otrok, ki so nosili breme krivde, saj so bili nacisti njihovi starši in stari starši, tudi starši mojih prijateljev. Seveda so se tudi njihovi otroci počutili krive pred ostalim svetom. Jaz kot Švicarka pa sem se lahko poglobila v to, kaj pomeni, ko so tvoji lastni starši na napačni strani – ko niso junaki, niso na pravi strani. Tukaj je podobno s partizani. Vedno so nam rekli, da so bili rešitelji, junaki, najboljši, a tudi oni so počeli grozne stvari. Moja babica ne bi nikdar verjela, da bi lahko obstajalo kaj takega, kot je bil Goli otok. Pa ne njen Tito! Zanjo je bil to dober človek. Poznala je zgodbe o tem, da se je morda moral koga znebiti, a česa takega ne bi nikoli verjela. Poskušala sem prodreti v dušo teh ljudi in začutiti, kaj je to zanje pomenilo. Na koncu življenja se je moja babica počutila tudi krivo, zaradi različnih stvari, ki jih je naredila. Vprašanje je, ali vsaj del krivde nosimo vsi, ali vsaj, ali bi krivdo morali čutiti? Zdaj veliko govorimo o vojni v Ukrajini, a hkrati ljudje še vedno umirajo, ko prihajajo iz Libije v čolnih, pa zanje nikomur ni mar. Morali bi se počutiti krive, ker zapiramo meje Evrope, to moramo ohranjati pred očmi. In seveda, o tem tudi pisati.

Vaš roman je družinski roman. Se vam zdi, da je ta v zadnjih letih spet bolj priljubljen, da smo morda na točki refleksije, premisleka, kaj nas je kot družbo pripeljalo do trenutka, v katerem smo?

Da, ampak mislim, da je družinski roman vedno obstajal. Thomas Mann je pred 100 leti pisal družinske romane in se zaradi njih ni mogel več vrniti v Lübeck, ker so bili nanj vsi jezni. Družinski roman je vedno tvegano početje. Spravi te v težave z družino. Mislim tudi, da mora preteči nekaj časa. Ne moreš o dogodkih pisati takoj, ko se zgodijo. Treba jih je premisliti, reflektirati. Treba je počakati, da vidiš, kaj sledi. Prebrala sem nekaj romanov pisateljev in pisateljic v Švici in Nemčiji, ki prihajajo z območja nekdanje Jugoslavije, iz Hrvaške, Srbije. Tudi oni pišejo družinske romane, in tudi oni so se morali najprej odmakniti od vojne. Niso začeli pisati kar v devetdesetih, ampak pozneje, ker moraš stvari premisliti in premleti. Tudi ljudje začnejo govoriti šele pozneje, bolj, kot pa takoj po tem, ko se nekaj zgodi. Družinski roman je najbrž povezan z razvojem psihoanalize. Potovanje v lastno dušo, zavedanje, da je tisto, kar se je zgodilo tvoji družini, povezano tudi s tabo; da je to, kar počneš, povezano tudi s tvojimi otroki. Mislim, da gre za sodoben način razmišljanja.

Mark Wollyn je napisal knjigo z naslovom Ni se začelo s teboj, o transgeneracijski travmi, torej o tem, kako se travma prenaša iz ene generacije v drugo, in to ne samo na psihološki ravni. Študije so pokazale celo, da se zapiše v gene.

Tako sem prebrala tudi jaz. Travma se zapiše v gene. O tem je govorila moja prva knjiga – 17 milijonov Nemcev je, ko so prišli Rusi, ko je bilo konec vojne, iz vzhodne Prusije in Šlezije zbežalo v zahodno Nemčijo. Zahodni Nemci pa jih tam niso hoteli. Drug drugega so obtoževali, ne, vi ste bili nacisti. Seveda pa so bili nacisti oboji. 17 milijonov ljudi je doživelo travmatično izkušnjo izgube svojega doma. Kaj to pomeni za naslednjo generacijo? Da bodo čutili občutek izgube, brezdomnosti. Zdaj lahko o tem govorimo v zvezi z Ukrajino. Kaj bo z vsemi temi ljudmi? Se bodo lahko vrnili? Ne vemo še. Ali bodo morali ostati nekje drugje v Evropi in se svojemu domu za vedno odreči? Če se travma zapiše v gene, bo to nanje gotovo vplivalo.

Tudi vaša naslednja knjiga je družinski roman.

Pravzaprav načrtujem dve knjigi. Že pred časom sem napisala knjigo o najstarejših drevesih na svetu, potopis o potovanju z mojim psom, o osupljivih, ogromnih, 5000 let starih drevesih. Zdaj razmišljam o novem potopisu s psom, potovala bom po švicarski meji. Ta zelo bogata država v srcu Evrope je zelo čudna. Zapira se pred zunanjostjo, hkrati pa od zunanjosti kar naprej jemlje. Druga knjiga, ki jo načrtujem, je povezana z mojo družino. Moj oče je v petdesetih prišel v Švico, pobegnil je pred svojo materjo, mojo babico, Maršalinjo, ki je bila zelo močna osebnost. Hotel je živeti po svoje, potem pa je umrl že zelo mlad, pri 33 letih. Nikoli ga nisem spoznala – takrat sem bila stara 8 mesecev. Ko sem pisala knjigo o svoji babici, sem dobila občutek za svojega očeta, ker sem dobila občutek za njegovo mamo. Moja nova knjiga bo postavljena v 50. in 60. leta, a ne z njim v glavni vlogi – rada bi pisala o ženskah, ki se niso nikdar poročile. S tem ne mislim na mlade samske ženske, ki hodijo na zabave, ampak na tiste tete, vsak izmed nas ima kakšno, ki nikdar niso imele nikogar, ampak so bile vedno samske. To se mi zdi zelo zanimivo, samske ženske. Mislim, da bom pisala o tem. Švica v 50, 60 letih, moj oče in ena izmed teh žensk, moja teta.

Ste brali romane pisateljice Barbaro Pym? Veliko je pisala o samskih ženskah, takrat so jim rekli "stare device".

Prav imate! Tista s kavno mizico. Že dolgo nazaj sem brala njen roman, ponovno ga moram vzeti v roke. Te ženske – v svoji knjigi imam eno, Otilijo – vedno so skrbele same zase, zdi se mi, da so bile zgodnje feministke. Samo jaz in nobenega moža, nobenih otrok, in tako dalje. O njih se mi zdi zelo zanimivo razmišljati.