Vladimir Makuc spada med izrazito samosvoje slovenske likovne ustvarjalce iz vrst prvih generacij diplomantov Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, ki je začela delovati takoj po drugi vojni. Vzgojen še v duhu akademskega realizma, je Makuc nekaj let potem še vzdrževal realistični odnos do sveta, a je kmalu sprevidel, da bo treba poiskati bolj osebno zaznamovano govorico, če se hoče odločneje opreti na lastne moči. Spontano je odkril svet, s katerim se je lahko ustvarjalno poistovetil, je zapisal Iztok Premrov, avtor Podoba podobe, v kateri je leta 2010 sledil ustvarjanju Vladimirja Makuca. Razvil je umetnost, ki jo občudujemo zaradi njene nenavadne preprostosti, a hkrati doživete izpovednosti.

V utemeljitvi Župančičeve nagrade piše, da so njegove podobe preprežene s skrivnimi znaki, zlasti prerojenimi spomini na glagolske grafite z istrskih fresk, vanje pa se ob snovnih okruških vrisujejo duhovna sporočila. Makučevo delo je sinonim za do kraja avtentično ustvarjalno emanacijo prvinsko humanizirane narave.

Režiserka Barbara Novaković Kolenc, ustanoviteljica in glavna avtorica gledališča Muzeum, bo nagrado prejela za štiri odmevne projekte: gledališko-plesno predstavo Muzej pisem, jubilejno razstavo ob 20-letnici gledališča Muzeum Gubanje časa, predstavo Za rep ujeta želja po dramski predlogi Pabla Picassa in uprizoritev ABC oder Krieg Iva Svetine.

Strokovna komisija je prepoznala izvirnost umetničine avtorske poetike, katere gledališki jezik je inovativen, subverziven, poznavalski, vizualno dognan, referenčno bogat, humanistično osredotočen, obdarjen z intuicijo, globoko emotiven in sloneč na zaledju širokega poznavanja slovenske in svetovne umetnostne zgodovine.

Igralec Drame Alojz Svete bo nagrajen za pet igralskih upodobitev: za vlogo 97-letne Radkove mame v Jovanovićevi drami Boris, Milena Radko, Vojvodo Yorškega v Rihardu III. + II. v Pandurjevi režijski interpretaciji Shakespeara, Frana Govekarja v Nemčevi režiji krstne uprizoritve Hotela Modra opica, Zovolja v Levstikovem Tugomerju režiserja Diega de Bree in vloge Toniča, Joejevega očeta in Polkovnika v prikazu različnih iger Vitomila Zupana Zastave - Mož - Slepota v režiji Mareta Bulca.

Kot je ocenila komisija, je igralčeva izrazito ponotranjena govornoizrazna dispozicija umetniku omogočila polnokrvno oživljene dramske like v širokem interpretacijskem razponu - tudi v travestitski preobrazbi in izvirnem svetetovskem humorju, ki vlogo prefinjeno poantira v položaju znotraj svojega kontemplativnega duhovnega zapredka - in visoki normi odrskega izraza.

Boris A. Novak bo nagrado prejel za prvega od treh delov epa Vrata nepovrata z naslovom Zemljevidi domotožja. Epos pomeni v sodobni slovenski poeziji izjemen pojav in specifičen zvrstno-tematski podvig. Pesnik v njem upesnjuje ne le svoje duhovne avtobiografije oziroma njene geneze, marveč skoznjo tudi svoj celoten odnos do sveta in stvarstva. Zaveda se, da so "edino, kar preživi nenehno rast brezdanje pozabe", besede.

Kot vsestranski poznavalec domačega in svetovnega pesništva, posebej tudi verznih oblik, je postal kronist po vzoru nekdanjih srednjeveških zapisovalcev, piše v utemeljitvi.

Nagrade bo Mestna občina nagrajencem izročila na podelitvi 11. junija v Kinu Šiška.